»Težko je pričakovati, da bi lahko danes prišlo do uradnega priznanja«

Ob 20-letnici zaključka del mešane slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije smo se pogovorili tudi z redno profesorico na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete in doktorica znanosti, Tržačanko Marto Verginella.

Kot ocenjuje, je italijanska vlada s tem, da ni priznala končnega poročila mešane komisije, razvrednotila dolgoletni trud in usklajevanje njegovih piscev.

Končno poročilo italijansko-slovenske komisije se v javnosti pogosto omenja in obžaluje, da ga Italija »ni uradno priznala«. Kaj bi bilo treba konkretno narediti z njim?

Poročilo je rezultat večletnega zgodovinopisnega italijansko-slovenskega sodelovanja in usklajevanja. Njegovi avtorji in avtorice so se poskušali zediniti okrog dejstvenih resnic in jih postaviti v zgodovinski kontekst. To, da ga ena od naročnic ni priznala, je spodkopalo njegovo poslanstvo in razvrednotilo dolgoleten napor njegovih piscev. Težko je pričakovati, da bi lahko danes prišlo do njegovega uradnega priznanja. Upati pa je, da se bodo najvišji predstavniki italijanske države, ki so se zavzeli za nedavni spravni akt v Bazovici, nanj sklicevali in črpali informacije za svoje izjave.

Ga je stroka vzela za svojega?

Stroka je pozorno spremljala njegovo nastajanje, tako v Sloveniji kot v Italiji. Nekatere italijanske zgodovinopisne revije so poskrbele za njegovo objavo, saj je bilo v italijanskih zgodovinarskih vrstah opaziti razočaranje, ker ga italijanska vlada ni potrdila. Njegovo uradno nesprejemanje je dalo tudi povod številnim študijam, ki so se poglobile v posamezne tematike, ki jih poročilo obravnava.

S kakšnimi občutki ste spremljali letošnji 13. julij? Kako kot zgodovinarka gledate na predsedniški obisk obeh bazoviških spomenikov?

Z zelo mešanimi občutki. Že veliko let se ukvarjam z analizo politične zlorabe obmejne zgodovine v italijanskem in slovenskem nacionalnem kontekstu. Kot vemo, je bila ta zgodovina dolga desetletja povsem nerelevantna tako v italijanskemkot tudi slovenskem, jugoslovanskem političnem okviru. Postala je aktualna šele v zadnjem dvajsetletju in nemalokrat zaradi notranjepolitičnih potreb. Priča smo bili spravnemu aktu dveh predsednikov, ki je marsikaj pustil nedorečenega in nerazjasnjenega, ki se ni opredelil do ključnih vprašanj, brez odgovorov na katera si ne moremo celovito razlagati preteklosti in niti zamišljati bodočnosti.

Celotni intervju je objavljen v sobotni številki Primorskega dnevnika (25. julij).