Tiskarna, kamor niti koze ne morejo

»Kraj, kamor niti koze ne morejo.« S to mislijo je Peter Kogej iz Ogalc napotil partizanske tehnike h grapi V studencih, ki se z Vojskega nad Idrijo spušča h Gorenji Kanomlji. Tu so postavili partizansko tiskarno Slovenija, kjer so od 16. septembra 1944 do maja 1945 tiskali Partizanski dnevnik. Tiskarna je že od leta 1947 muzej. Na tem mestu objavljamo daljši odlomek članka o njej, ki je izšel v posebni prilogi ob 80. obletnici Primorskega dnevnika.

Kurirji za sabo brisali sledi

Za Partizansko tiskarno Slovenija skrbi danes Mestni muzej Idrija. Ob prihodu poiščem oskrbnika Andreja Bončino, ki mi pravi, da zamuja, ker je moral po cesti počakati, da gre mimo čreda krav. Muzej je med 15. aprilom in 15. oktobrom odprt med 9. in 16. uro. Planinci obiščejo tiskarno kot postojanko na vseslovenski planinski transverzali Poti kurirjev in vezistov.

Ko oskrbniku Andreju Bončini potožim, da je pot do tiskarne strma, mi odgovori, naj pomislim na partizane, ki so jo postavljali, in na kurirje, natovorjene s 150 kilogrami papirja. Tiskarna Slovenija in dolenjska tiskarna sta skupno porabili 36 ton papirja. Do tiskarne so kurirji prihajali čez skalo na drugi strani potoka s pomočjo lestve, ki so jo ob vsakem prehodu skrili in brisali za sabo sledi.

Niti domačini niso vedeli, kje točno je

Prva kurirska postojanka je stala na kmetiji nedaleč od tiskarne. Od tretje ali četrte kurirske postaje nihče ni vedel, kje stoji. Uredništvo je stalo pri drugi kurirski postaji v Zahumu. Niti domačini z Vojskega niso vedeli za točno lokacijo tiskarne, če pa je kdo zanjo vedel, so ga partizani nadzorovali.

Na strehe barak so postavili mah in vejevje. Enkrat so Nemci na izvidnici prišli zelo blizu. Tiskarji so jih videli, Nemci pa njih ne. Takrat so se vsi skrili za tri dni v bunker in prekinili tiskanje.

Pogumno delo v stavnici

V največjem objektu je stavnica. Tu so stavci v matrice postavljali svinčene črke. Stavka Marta Ferfolja Bitežnik je svoje spomine zabeležila v knjigi Tiskarna v gozdu, ki jo je izdala Zadruga Primorski dnevnik. V tem prostoru so tudi izvodi različnih časopisov, brošur, letakov in drugih publikacij, ki so jih tiskali na Vojskem. Na ogled je drobec skupnih 313 raznih tiskov na 1247 straneh v 1.394.311 izvodih, ki so jih tiskali v popolni ilegali. Partizanski dnevnik je bil le eden od teh.

Podstrešje stavnice je bila spalnica vseh sodelavcev. Tu je še videti oštevilčene tramove, ki so jih pripravili v domačiji v Gačniku in nato le sestavili v grapi, kjer še danes stojijo.

Za postavitev tiskarne se je odločila Pokrajinska tehnika KPS za Slovensko Primorje, ki jo je vodil Ciril Lukman - Anjo. Za njeno ustanovitev je bil zadolžen Andrej Kumar. Dela pa je vodil vodja gradbenega oddelka pokrajinske tehnike in poznejši predsednik SKGZ Boris Race - Žarko.

V tiskarni je delalo 40 stalnih sodelavcev, skupno jih je bilo do 52: njihova imena so zabeležena na vratih stavnice. Večina jih je bila poklicnih tehnikov, ki so obvladali tiskarsko delo. Tiskarno je vodil Rado Čenčič - Mitja.

Pretihotapljen stroj

Ob stavnici stoji kuhinja, za njo pa knjigoveznica. Barak je skupno šest. Najbolj presunljiva je tista s tiskarskima strojema. Iz tiskarne Ančka 222 so pripeljali manjši zaklopni tiskarski stroj. Večjega so pripeljali z Milana, kjer so ga kupili. Razstavljen je potoval v kamionu goriškega avtoprevoznika Doljaka, ki je prevažal kondenzirano mleko.

V Padovi so ga Nemci ustavili, a se je zaradi srečnega naključja - protiletalskega alarma - kontrola razšla, preden bi pregledali tovor. Stroj je nato stal nekaj dni na Vojskem, nakar so ga z vrvmi spustili v grapo, kjer so ga sestavili. Boris Race v knjigi Razlogi za vztrajanje pravi, da se pri prekladanju ni izgubil niti vijak, čeprav »žal ves črkovni material ni prišel do dna, ker so bili predali preplitvi, da bi prenesli vse udarce in sunke.«