»Tržaški Wiesenthal«, o katerem bi lahko pisali knjige

Na tem mestu objavljamo odlomek posvetila novinarju Albinu Bubniču, ki je izšel v današnji posebni prilogi ob 80-letnici Primorskega dnevnika. Pričevanje je zapisal nekdanji novinar našega časopisa Dušan Kalc.

Albina Bubniča se spominjam, sedečega za pisalno mizo, čisto nasproti moje, kako razgrinja in premetava drobne lističe z imeni in podatki, ki jih nato izpisuje na večje liste ter se vmes od časa do časa huduje nad nečim, kar se očitno ni vklapljalo z njegovim trudom.

Zbiral podatke o vseh, žrtvah in rabljih

Prav v tem delu pa tiči srž njegove pomembnosti in slovesa. Zbiral in urejal je namreč podatke o vseh, žrtvah in rabljih, ki so šli, živi ali mrtvi, skozi temačne prostore uničevalnega taborišča Rižarne. S tem delom, ali, bolje rečeno, poslanstvom, se je začel ukvarjati kmalu po vojni, potem ko se je vrnil tudi sam, bolehen in izčrpan, iz uničevalnega nacističnega taborišča Mauthausen, kamor so ga odpeljali iz ujetništva v fašističnem taborišču v Cairu Montenotte pri Savoni.

Prvi pogled na strahotno tihoto tistih visokih zidov je Albina tistega 1. maja 1946, ko se je prvič znašel v Rižarni, pretresel do zadnjega vlakna in spodbudil, da mora nekaj postoriti, da ne bodo ostale grozote tega kraja zavite v molk in pozabo.

Začel je brskati vsepovsod in zbirati podatke, zapisovati, iskati ljudi, ki bi znali kaj povedati, preverjati in znova brskati in brskati, da bi osvetlil vse, kar se je dogajalo za zidovi nekdanje luščilnice riža, dokler ni leta 1965 objavil v Primorskem dnevniku prvi seznam mrtvih in preživelih. Seznam, ki je postal neizbrisen del Zgodovine.

Kraji smrti postali mesta

Ta njegov trud je prispeval, da je bila Rižarna proglašena za vsedržavni spomenik, pa tudi, da je leta 1976 prišlo do sojenja nacifašističnim zločincem. Ko sem ga kot novinarski kratkohlačnik spoznal in preživel kar nekaj časa nasproti njegove novinarske postojanke, ga je že razžarjal sloves tržaškega Wiesenthala. Njegovo raziskovalno delo pa se je medtem nadaljevalo. Lističi na njegovi mizi so vsebovali nova imena žrtev in prič. Njegov seznam se je širil. In širil se je tudi njegov prestiž.

Odločilno je prispeval, da so kraji bolečine in smrti postali mesta spomina in razmišljanja ter je zapustil pomembno zapuščino neprecenljive vrednosti.

Več v današnji (torkovi) posebni prilogi Primorskega dnevnika