Vojka Bratino, 51-letnega Goričana, funkcionarja, ki je v Pekingu zaposlen na Delegaciji Evropske unije (oziroma ambasadi), smo zadnjič slišali 8. februarja, ko smo ga spraševali o razmerah na Kitajskem zaradi koronavirusa. Danes se je stanje obrnilo na glavo. Na Kitajskem in pri nas.
Je življenje v Pekingu oživelo?
Življenje je počasi spet oživelo, čeprav ni še tisti Peking, ki bi deloval s polno paro. Ni pa nikakršne primerjave z začetkom februarja. Otroci se že skupinsko igrajo v parkih, ljudje se odpravljajo na sprehod. Omejitve in priporočila sicer še vedno veljajo. Vsi nosijo zaščitno masko, le ponekod opaziš nekoga, ki je masko pustil doma. Ko se odpravim na tek, jo nosim le do parka, nato jo snamem, tako ravnajo tudi drugi tekači. Skratka, priča smo prizorom, zaradi katerih te trenutno v Italiji kaznujejo. Dodal bi še nekaj.
Prosim.
Na Zahodu je težko razumeti, da so kitajska več desetin milijonska mesta neke vrste otoki, ki z ostalimi velemesti ne komunicirajo, tako da je bila širitev okužbe omejena tudi zaradi tega, potem ko so izolirali provinco Hubei. Na Kitajskem razumeš, da se mesto konča, v trenutku, ko ob cesti ni več ničesar. Ni sploh nobene primerjave s Padsko nižino, v kateri je včasih težko razumeti, kje se ena vas konča oziroma se začne nova in je vse zelo gosto naseljeno. Tudi zaradi tega smo npr. v Pekingu, ki ima 24 milijonov prebivalcev, beležili nizko število okužb in smrtnih žrtev.
Glede na to, da so bili na Kitajskem ukrepi bolj strogi, šele po 56 dneh pa ni bilo nobene nove okužbe, mislite, da so ukrepi v Italiji in drugod preveč blagi?
Za popolno zaprtje, t.i. lockdown so se odločili le v provinci Hubei, ki je sicer po populaciji primerljiva z Italijo, saj šteje malo manj kot 60 milijonov prebivalcev. V Pekingu pa so bili ukrepi celo manj strogi od italijanskih. Tu ni bilo npr. nikoli tega, da boš imel kazenske posledice, če te bodo našli izven hiše, kot se dogaja v Italiji in drugih evropskih državah. Prejeli smo sporočilo, da smo morali biti dva tedna doma, vsi pa so to naredili, nihče ni sleparil. Naj pojasnim. Kdor je bil na testu pozitiven, je moral na nujno karanteno doma. Ker pa je velika večina karanteno dejansko prostovoljno opravila ob povratku s kitajskih novoletnih počitnic, je bilo nato pozitivno testiranih primerov zelo malo. Ko se je to obdobje zaključilo, smo se spet odpravili v mesto. Cilj ukrepov mora biti sicer ta, da se ljudje izogibajo stikom. Italijanski ukrepi so po mojem mnenju zadostni, da ta cilj izpolniš, pod pogojem, da jih ljudje upoštevajo. Če se bodo držali predpisov, bodo Italijani omejili širjenje virusa. V Pekingu smo imeli dosti bolj blage ukrepe kot v Italiji, ljudje so se jih držali in so zato bili učinkoviti.
Operacija, da so ljudje ostali doma, je bila sicer na Kitajskem bolj enostavna kot v Evropi. Tukaj ni bilo treba nobenega heštega v slogu #iorestoacasa, da so prepričali ljudi, naj ostanejo doma. Zdaj ljudje hodijo spet v restavracije, podaljšali so delovnik trgovin, na gradbiščih so spet delavci. Sicer so šole še zaprte in še ni nobenega napovedanega datuma, ko bi jih lahko odprli. Od samega začetka krize so povedali, da potrebujemo tri znake, da se spet povrnemo k normalnosti: a) obisk Wuhana predsednika Kitajske; b) odprtje parlamenta; c) odprtje šol. Zgodil se je le prvi znak, za katerega sem sicer mislil, da bo v časovnem zaporedju zadnji.
Na Kitajskem zdaj beležijo »uvožene« primere okužbe.
S tem v zvezi so bili v Pekingu ukrepi iz tedna v teden bolj strogi. Ko sem se v začetku februarja vrnil iz Evrope, so mi izmerili telesno temperaturo, moral sem nato izpolniti formular in izjaviti, da ne prihajam iz Hubeia, nato pa sem lahko odšel domov. Kasneje so odredili obvezno 14-dnevno karanteno na domu za vse, ki prihajajo iz ogroženih krajev. Zdaj pa tiste, ki pridejo v Peking, poberejo že na letališču in jih odpeljejo v kak hotel, kjer morajo ostati dva tedna. Zadevo so še bolj zaostrili, ker zdaj morajo sami poravnati stroške za bivanje. To pa velja prav za vse, saj Kitajci pri tem ne ločujejo ljudi glede na njihovo narodnost. Naj povem še to, da se tudi zaradi tega v mestu vsi zdaj počutimo res varni. Po drugi strani pa številni moji kolegi, ki so se vrnili v Evropo, ko je koronavirus razsajal na Kitajskem, bi se zdaj radi vrnili v Peking, a je to zelo težko, tudi, če si diplomat.
Se gospodarstvo postavlja na noge?
Se, a počasi. Kitajska je zabeležila več kot 25-odstotni padec proizvodnje v prvem trimesečju leta 2020. To pomeni, da padec v preostalih devetih mesecih nadoknadiš le, če vsak mesec delaš tri odstotke več od običajnega. To je za kitajske ritme v dometu. Na podoben način bodo okrevale tudi ostale države po svetu. Gospodarska krivulja je primerljiva avtomobilu, s katerim se pelješ 150 km/h in ga nato ustaviš. Ko ga spet zaženeš, boš potreboval nekaj časa, da bo spet dosegel tisto hitrost. Jo pa bo dosegel, saj se ni pokvaril.
Ste funkcionar Evropske komisije. Koronavirus je prinesel neusklajene ukrepe držav EU in zapiranje mej. Skupna Evropa ne doživlja lahkega trenutka.
Ne, to pa mi je v veliko žalost. Na evropskih institucijah delam že celo desetletje, šele ko tu delaš, pa se nalezeš evropskega duha.
Vedno sem npr. trdil, da so bili kolegi iz Velike Britanije najbolj zagnani evropeisti. Žalostno gledam na to, da pri kočljivih vprašanjih, kot sta imigracija in virus, Evropska unija ne najde skupne besede. Naj sicer kot pozitiven znak navedem, da je Evropska komisija takoj vložila 200 milijonov evrov za mednarodno raziskovanje cepiva proti koronavirusu.
Kako pa Kitajci v tem trenutku gledajo na Evropejce?
Navedel vam bom občutek, ki ga imajo kolegi, ki več časa živijo v Pekingu, saj jaz tega nisem opazil. Več kolegov zaznava, da se Kitajci želijo distancirati od nas, kot da bi bili priča neke vrste obrnjenemu rasizmu. Marsikdo po svetu je npr. obtoževal Kitajsko, da se je virus razširil zaradi nje. Ameriški predsednik Donald Trump ga na primer vedno omenja kot »kitajski virus«. Zdaj pa, ko je za Kitajsko to obdobje skoraj mimo, nezaupljivo gleda na nekitajce, ker se upravičeno boji, da bi obiskovalci iz tujine spet prinesli v državo to, kar je skoraj odstranila. To tudi pomeni, da ko dajemo ocene o Kitajcih, moramo paziti na besede, ki jih uporabljamo.
Prvotno žarišče koronavirusa je bila vendar Kitajska.
Razlogov za pandemijo je več. Virolog Anthony Fauci, vodja strokovne svetovalne skupine za koronavirus v ZDA, korektno omenja, da je več dejavnikov za preskok virusa iz živali na človeka. Ne smemo na primer pozabiti na vpliv, ki ga imajo klimatske spremembe na mutacije virusov in na odpornost naših organizmov. Kitajski sejem divjih živali pa je v resnici bil le ojačevalec tega fenomena. Navsezadnje nas to opozarja, da v svetu, v katerem se spopadamo s klimatskimi spremembami, postajata vedno bolj pomembna odnos in spoštovanje človeka do živalskega sveta. To velja za Kitajce, ki še vedno vztrajajo pri vzpostavitvi tradicionalnega sejma divjih živali, kar spada v podeželsko folkloro, sredi sodobnih kitajskih velemest. Velja pa tudi za naše zahodnjaške posebneže, ki imajo divje kače na svojem domu sredi mesta, kot če bi bile domače živali. Ravno kača pa je verjetno bila ključna, da je virus preko nje iz netopirja prešel na človeka.