»Ustava je hči antifašizma«

Državna slovesnost ob dnevu osvoboditve pri rimskem Oltarju domovine tradicionalno poteka v tišini. Na njej ni prostora za govore, ki bi lahko skazili spoštljivo polaganje vencev, po rafalu polemičnih izjav, ki jih je bilo slišati v prejšnjih dneh v zvezi s priznavanjem (ali ne) pomena praznovanja zmage proti nacifašizmu, je bila letošnja tišina osvobajajoča.

Današnji dan pa je italijanski predsednik Sergio Mattarella izkoristil za še nekajkratno obsodbo fašizma in poudarjanje, da je italijanska ustava hčerka antifašizma. Še pred opoldnevom je v nabito polnem gledališču v Cuneu postregel z utemeljitvijo pomena, ki ga ima odporniško gibanje za demokratično Italijo. Medvrstičnih sporočil ni bilo, saj so bile njegove besede neposredne. Obračunal je tudi s fašizmom in njegovimi miti o »nasilju in vojni, nadvladi in imperialističnih podvigih v Afriki in na Balkanu ter agresiji«.

Slovesnostim ob svojem prvem prazniku osvoboditve v funkciji predsednice vlade se je Giorgia Meloni spretno izognila. Je pa italijanski javnosti ponudila v branje svoje razumevanje odporništva, ki ga je objavil dnevnik Corriere della Sera. V daljšem besedilu za razliko od Mattarelle ni omenila niti partizanstva niti antifašizma, upor proti fašizmu – s katerim po njenem mnenju italijanska parlamentarna desnica nima nič skupnega – je razložila kot domoljubno gesto italijanskega naroda, ki je hrepenelo po svobodi. Zato tudi sama meni, da bi bilo po 78 letih primerno, ko bi raje praznovali bolj aktualno svobodo in ne več osvoboditve.

Meloni je, podobno kot so to storili v zadnjih dneh njeni politični partnerji, izpostavila tudi tradicionalno prisvajanje praznika s strani ene same (bolj leve) politične opcije, zaradi česar dan osvoboditve ni bil vedno praznik vseh državljanov. Drži sicer, da mora državni praznik začutiti čim večji del populacije, nedvomno pa je sporno in nespoštljivo do padlih, ko bi to dosegli s spreminjanjem bistva zgodovinskih dejstev. Enostavna zamenjava črk, ki »osvoboditev« spremenijo v »svobodo«, odvzema namreč 25. aprilu jedro, to je antifašistični in antinacistični boj. Za nameček pa izbriše še eno pomembno sporočilo, in sicer da se je odporniško gibanje v času druge svetovne vojne zoperstavilo ideologijam, iz katerih so črpali politični predhodniki (in danes še kakšen sodobnik) same premierke, ki najbrž zato ne zmore izreči besede antifašizem, kaj šele partizanstvo. Ob vsaki priliki, in tako se je zgodilo tudi v omenjenem pismu, pa oportunistično manipulira z žrtvami fojb in eksodusa.