V objemu slovenstva sredi Buenos Airesa

Predsodki so najtežje iztrebljive snovi. Z njimi nimamo sicer večjih težav in psiholoških vozlov, saj so del nas in naše vzgoje, informacijskih vodov, možganskih usmeritev in ideoloških pravovernosti. Predsodki pa zdržijo vse dotlej, dokler inteligentne oči ne vidijo in bistra ušesa ne slišijo iz prve roke, kajti eno je govoriti in umišljati si hojo na Triglav na domačem fotelju, drugo je obuti gojzarice, v roko vzeti planinsko palico, se povzpeti in se vrniti v dolino z muskelfibrom in žulji na petah. Takrat se začnejo predsodki krhati. Njihova korozija se začne, ko se v nas naselijo spoznavanje, spoznanje, odkritje in vednost.

Tako je bilo z obiskom Argentine oziroma le Buenos Airesa, kajti literarnokulturno gostovanje se je zaradi prekratkega časovnega razmaha omejilo le na šestnajstmilijonsko prestolnico. Takoj po Veliki noči sva z Nadjo odpotovala z letalom nemške družbe iz Trsta do Frankfurta, od tam pa nad oblaki čez ocean. Dolga pot. Veliko strahu. Boječega pričakovanja. Kaj in kdo so ti Slovenci v Argentini? Fanatiki, ki ne morejo pozabiti na vojno in povojne grozote? Zasleplejenci in nestrpneži? In kdo so Argentinci, ki veljajo za nizkorasle zagorele ljudi, ki živijo v državi z visoko stopnjo inflacije, z visokim deležem brezposelnosti, z grozečim kriminalom, tako da imajo trgovine in ostale javne strukture v mestu z jeklenimi ograjami zavarovana vrata in izložbe? Kakšna država je Argentina, kjer od danes do jutri ne veš, kakšne spremembe te čakajo pojutrišnjem. Skoraj sem obžaloval namig slovenske veleposlanice v Buenos Airesu Jadranke Šturm Kocjan, češ - pridi, dokler sem tam, ker mi mandat poteka in obžaloval stik ter povabilo Slovenske kulturne akcije in njenega predsednika Damijana Ahlina, ki je s sodelavci do potankosti izdelal bogat in utrujajoč spored gostovanja.

Reportažo Marija Čuka si lahko preberete v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.