»V življenju bi morali iskati človečanstvo in odprtost«

Če želiš prikazati človeka, njegovo nrav in njegovo življenjsko zgodbo, ena stran intervjuja večkrat ne zadošča. Za Majdo Artač Sturman še knjiga ne bi bila dovolj. Pesnica, pisateljica in esejistka, nekdanja profesorica slovenščine in latinščine, ki živi na Opčinah, je kot predmet njene ljubezni – poezija. Kompleksna, polna zanimivih nasprotij, prijetno izmuzljiva.

Marsikaj se je v vašem življenju zgodilo aprila. Lani ste prejeli nagrado vstajenje, pred dvajsetimi leti je umrl vaš oče Ivan in aprila je rojen tudi vaš sin Primož. Ste kdaj razmišljali o usodnosti tega meseca?

Niti ne, čeprav so vsi našteti dogodki pomembni. Bolj sem razmišljala o maju. To je tudi mesec, ko sem se rodila, na isti dan – ne leta – kot papež Karol Wojtyla.

To se pravi 18. maja?

Da. V devetdesetih letih sem rojstni dan praznovala na srečanju s papežem v Postojni. Bilo je čudovito in mi je žal, da nisem pisala o tem. Zelo rada opišem doživetja, ki so se me posebej dotaknila, avtobiografsko ali literarizirano.

Naključje, tudi Janez Pavel II. je umrl aprila ...

Res.

Pred dvajsetimi leti, tako kot vaš oče ...

Ko je papež začel ugašati, in tudi po njegovi smrti, so se v Rim zgrinjale množice. Oče je dogajanje spremljal po TV in zdi se mi, da ga je doživljal zelo poduhovljeno. Zadnje dni je preživel v tem duhu. Umrl je 12. aprila. Tudi sama sem zaradi poduhovljenosti tega obdobja, ki sem jo doživela kot nekakšno milost, bila pripravljena na prelomne dogodke. Zato nenadna očetova smrt ni bila travmatična. Teta, očetova sestra – umrla je pred petimi meseci – se je duhovito izrazila, da je papež odprl nebeška vrata mojemu očetu. A če se vrneva k aprilu, se raje spominjam drugih dogodkov, recimo rojstva svojega prvorojenca. Z možem sva izbrala ime Primož, po Trubarju. Drugače pa sta predvsem maj in nasploh poletje čas lepega.

Naj sklepamo, da niste pesnica jeseni, ampak toplejših in svetlejših mesecev?

Postala sem pesnica jeseni. Moja zadnja pesniška zbirka Pesem pojem Evridiki se zaključuje s pesmijo Blagoslovljena jesen. To je mišljeno metaforično.

Jesen kot jesen življenja?

Da. Jeseni si odet v tople barve. Če si se trudil, vlagal energijo v družino in poklic, jeseni pobiraš sočne in rodovitne sadove. Lahko si srečen. Imaš veliko časa, ki ga prej nimaš. Hermann Hesse je pred mnogimi leti napisal, da so na Vzhodu milijonarji časa. Ne rečem, da sem milijonarka časa, imam pa kot upokojenka veliko zanimanj in dejavnosti, ki me prevzamejo, in vedno iščem nove izzive.

Večkrat sva omenila april in maj ... Sta to meseca, ki zaradi cvetenja in vonja najpogosteje navdihneta pesnike?

To je zelo subjektivno. Jeseni in pozimi čutim, da se je lepo poglobiti v pravljični svet otroštva, zato ustvarjam v tem duhu. Spomladi pa nastajajo zvečine pesmi zato, ker je to obdobje, ko več hodim, in ob koraku se ustvarjajo verzi. To je tudi čas, ko pišem članke, eseje. Žuli me zelo dosti stvari. Ena od teh – in se spet povrneva k prejšnjim vprašanjem ... Ali sem že preveč?

Kar ...

Mislim, da bi v življenju morali iskati odprtost, spravnost, sodelovanje, optimizem, svetlobo. Gledati v prihodnost, za naše mlade. Mladi morajo imeti čas, da živijo svojo mladost. Biti morajo razbremenjeni, delati napake, saj smo jih mi tudi. Mlad človek mora imeti čas, da se zaljubi in si ustvari trdnejšo navezo. Mora začutiti moč družine.

Premalo govorimo o lepoti, ki jo prinaša družinsko življenje, beremo pa o demografski zimi. Kaj smo naredili, da bi bilo drugače? Zato si želim, da bi nastopila demografska pomlad. Morda bom prihodnjo pomlad napisala kaj o tem. Sicer je opozarjanje na človečanstvo in odprtost tudi vloga literature. Verjamem v moč knjige. Zato v velikonočnem času želim vsem veliko miru in dobrega branja.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.