Vis pomemben kraj spomina primorskih Slovencev

Za ime tega jadranskega otoka sem prvič slišal kot deček od očeta in strica, ko sta se pogovarjala o partizanskih dneh, ki sta jih preživela na njem. Ko sem doraščal, mi je oče večkrat omenjal marsikaj zanimivega o otoku in vlogi, ki jo je imel med drugo svetovno vojno.

Prišli so iz ujetniških taborišč v Tunisu in Alžiru

Povedal mi je, da je on, in še veliko drugih primorskih fantov, na otok prispel iz ujetniških taborišč v Tunisu in Alžiru, kjer so bili kot nekdanji italijanski vojaki ujetniki zaveznikov. Pred odhodom na Vis so tisoči naših rojakov mesec dni preživeli v apulijskem mestecu Gravina pri Bariju, kjer so se nekdanji italijanski vojaki slovenskega in hrvaškega rodu, zatem ujetniki zaveznikov, pripravljali za vstop v partizanske prekomorske brigade. Pravijo, da jih je bilo več kot dvajset tisoč.

Konec junija 1944 so jih ladje pripeljale na Vis, tam pa sta se začela temeljito vojaško usposabljanje in priprava za odhod na osvobajanje bližnjih otokov in nato na celino. Tam so jih čakali boji proti Nemcem, ustašem in četnikom, ki pa so jih izurjeni prekomorci in mnogi Dalmatinci uspešno premagovali. Znane so bitke za otoke Brač, Hvar in Korčulo ter nato na celini za Drniš, Knin, Mostar, Liko, Bihać, Klano, Ilirsko Bistrico, vse do Trsta 1. maja 1945.

Odskočna deska za Dalmacijo

Vis je ostal trdno v skupnem spominu vseh soudeleženih, saj je bila tam, sredi Jadrana, glavna partizanska baza pri osvobajanju Dalmacije in Hercegovine. Na njem je nekaj mesecev prebil tudi maršal Tito in njegov vrhovni štab. Po vojni pa je Vis skupaj z bližnjim otokom Lastovo postal vojaška baza JLA, kamor dostop turistom ni bil dovoljen.

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku