»Želim si, da bi v Viscu nastalo nekaj dinamičnega, uporabnega«

Dan po tem, ko je stopil v 80. leto življenja, je Ferruccio Tassin v Nabrežini predstavil dvojezično knjigo Sognando la libertà/Sanje o svobodi, ki sta jo napisala z Ivanom Vogričem in je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi. Govori o Igu Grudnu in o taborišču v Viscu.

Tassin in Visco sta skoraj že sopomenki, saj ta upokojeni srednješolski profesor, briljantni govorec in avtor mnogih knjig, slovi zlasti po svojem zavzemanju za ohranjanje spomina na nekdanje fašistično taborišče lučaj od Palmanove. Tudi zaradi tega je postal dobri prijatelj Borisa Pahorja.

Se še spomnite svojega prvega stika z Borisom Pahorjem?

Povabili so me v oddajo Radia Spazio, da bi govoril o usodi nekdanjega taborišča v Viscu. Sama sreča, da so se na radiu domislili povabiti tudi Borisa Pahorja, ki se je oglasil po telefonu.

Kdaj je bilo to?

Ne spomnim se natančno, vsekakor po letu 2004, ko so se začela prizadevanja za zavarovanje območja nekdanje vojašnice v Viscu, kjer je nekoč bilo taborišče, in pred letom 2010, ko je zavod za varstvo dediščine izdal odločbo o kulturnem varstvu. Pahorja sem vprašal, ali bi mi pomagal rešiti taborišče. Zagotovil mi je, da bo. Zato sem mu potem pisal, njegov prvi odziv pa je bil malce užaljen.

Zakaj?

Bal se je, da se ga nameravam poslužiti, razumete?

Se je bal zlorabe?

Da, bal se je, da bi zlorabil njegovo ime. Ko pa je razumel, kakšen je moj resnični namen, je postal očetovsko ljubezniv.

Mu je bilo ob tistem prvem kratkem stiku težko dopovedati, da imate dobre namene?

Sploh ne! Pogovorila sva se iz oči v oči in to je bilo dovolj. Od takrat se je s srcem in dušo zavzel za taborišče v Viscu. Vzpostavili smo zelo prisrčen stik. Posneli smo veliko pogovorov z njim, prinesli smo mu dve diplomski nalogi na temo taborišča v Viscu, predstavili smo mu tudi deklico, ki je napravila to fotografijo (pokaže platnico knjige Sognando la libertà/Sanje o svobodi). Mene pa je on povabil na praznovanje svoje 100-letnice.

Zdi se neverjetno, da so na območju, kjer so med vojno trpeli in umirali ljudje, želeli graditi in izbrisati vsako sled o taborišču. Kako je mogoče, da je v Italiji tako malo spoštljivosti in razumevanja?

Glede razumevanja naj vam povem, na kakšne odzive sem naletel. Dvakrat sem pisal predsedniku republike Giorgiu Napolitanu. Enkrat mi je odgovoril z dopisom vladnega komisarja v Trstu in enkrat s pismom svojega osebnega tajnika. Rečeno je bilo, da bo opozoril deželo. No, takratni predsednik Furlanije - Julijske krajine Renzo Tondo se je najprej izgovarjal, da nič ne ve o načrtih v Viscu, a se je po mojem sprenevedal. Nato je res pokazal nekaj volje, da se ohrani spomin, a na deželi niso ukrepali. Niti kasneje, ko se je zamenjala oblast. Bilo je obdobje, ko je bil predsednik Evropskega parlamenta socialist, predsednik italijanske vlade je pripadal Demokratski stranki, enako predsednica Furlanije - Julijske krajine. Za Visco niso storili nič. Politika ni ukrepala, ne leva ne desna. Oglasila sta se samo sedanji vodja svetniške skupine Demokratske stranke v deželnem svetu Diego Moretti in Igor Gabrovec. Vsa zahvala gre zato Zavodu za varstvo dediščine. Zmeraj ga imamo po zobeh, a v primeru taborišča v Viscu je bil veliki rešitelj. Zahtevali so obsežno dokumentarno gradivo, po katerega sem šel tudi v Ljubljano, in naposled so izdali odločbo, da je območje nekdanje vojašnice kulturna dediščina.

Pri čem smo zdaj?

Na deželi so – to pa ob podpori tako desnice kot levice – odmerili 20.000 evrov Občini Visco za zbiranje idejnih zasnov preureditve območja nekdanjega taborišča. Ta denar tiči. Jaz si želim, da bi tam nastali trije raziskovalni centri: o taboriščih v severno-vzhodni Italiji, o kulturi meja in o miru. Naj mi nikar ne govorijo o muzeju, razen če ni to mišljeno kot kraj muz. Žal pa so danes muzeji razumljeni predvsem kot skladišče stare šare. Zato si želim, da bi v Viscu nastalo nekaj dinamičnega, uporabnega. V Viscu so se petsto let srečevali latinski, slovanski, avstrijski in madžarski vplivi; ko bi se tega zavedeli v Gorici, bi zagrabili priložnost in speljali načrt kot del programa evropske prestolnice kulture leta 2025. A še posebej si želim, da bi nastalo središče za mirovne študije. Veste zakaj?

Povejte ...

Štiri leta sem v Bologni obiskoval šolo, ki jo je za študente ustanovil kardinal Giacomo Lercaro, človek, ki je posvetil življenje zavzemanju za mir. Bil je premočrten, leta 1956 je obsodil sovjetsko intervencijo na Madžarskem in kasneje je protestiral zoper ameriško invazijo Vietnama. Zato so ga takrat predčasno poslali v pokoj. Bil je čudovita, preprosta oseba. Tisti latinski rek »si vis pacem, para bellum«, se pravi, če želiš mir, se moraš oborožiti do zob, je želel obrniti na glavo: »si vis pacem, para pacem«, torej če želiš mir, pripravi mir.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.