»Želim si, da bi vsi Tržačani postali poligloti, postnacionalni in transkulturni«

V uvodni besedi knjige Trieste. Uno sguardo intimverso (Trst. Intimno-protislovni pogled) Laila Wadia ugotavlja, da se Trst ne trudi razumeti tistih, ki pridejo od drugod. Ne gre za mesto, ki nove prišleke stisne v prisrčen objem.

Kakšno je bilo vaše srečanje s Trstom?

Čudno in odtujevajoče: bil je vetroven dan, pihala je ledena burja, mesto je bilo prazno in v njem čudak, ki mi je v italijanskem narečju skušal razložiti, da ga ne smem gledati, sicer bo malo milo, ki ga je v nestabilnem ravnovesju imel na glavi, padlo. Za osebo, ki je komajda poznala tri italijanske besede, bi rekla, da je to bil čelni spopad z vsemi stereotipi mesta. Svoja prva tržaška leta sem preživela z nenehnim samo spraševanjem »zakaj«. Zakaj se reče »gremo v Italijo«, če prečite Tržič? Zakaj obožujete ta nadležen veter? Seznam je bil dolg. Potem sem doumela, da se mesto ne spremeni, ti se moraš spremeniti, ti se moraš prilagoditi njegovi dimenziji, ti moraš začeti ceniti njegove značilnosti in spoštovati to, kar ga je oblikovalo v času.

Trst je ženska: tako ste vi in ostale avtorice prispevkov, objavljenih v knjigi, rekle, da doživljate mesto. Zakaj mislite, da je mesto najbolj verodostojno predstavljati kot žensko?

Po mojem je Trst ženska, zato ker samo ženske znajo povezati vse člane v razširjeno družino. In Trst to dela. Gre za nelahek podvig, ki zahteva veliko truda in neizmerne zaloge potrpežljivosti, ki jo premorejo samo matere. V italijanščini je zemlja ženskega spola, država pa moškega: zemlja je mati, hrana, upanje in trajnost. Zemlja se požvižga na linije, ki jih potegne človek, da bi ustvaril državo.

Zadovoljna sem, da je tokratna antologija povsem žensko zasnovana. O Trstu so doslej veliko pisali moški, torej so mesto predstavili iz drugačne perspektive in z drugačnimi argumenti.

Pisateljice, ki ste jih vi zbrali v ekipo, s katero ste izdali nadvse zanimivo knjigo, so prišle od drugod, iz različnih krajev. Za vse, kot ugotavljate, pa je značilno, da so večjezične, post nacionalne in trans kulturne, znajo živeti v različnih jezikih, narodnih okvirih in kulturah. Kaj pa Tržačanke?

Želim si, da bi vsi Tržačani postali poligloti, postnacionalni in transkulturni. To zahtevata zgodovina in zemljepisna lega tega kraja in to bi morali prebivalke in prebivalci tega območja razumeti. Starejši pripadniki avtohtonega prebivalstva imajo večkrat težave s preseganjem jezikovnih in mentalnih meja, mislim pa, da so za mlade tovrstne pregrade zapuščina preteklosti.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku v Poletnem miksu, v katerem objavljamo tudi novelo Borisa Pangerca Uršča Grnatca, roman Dušana Jelinčiča Bela dama Devinska in strip Plečnik.