»Zelo različni smo, značajsko zelo močni, znamo se lepo skregati«

Njena nedavna upokojitev po 35 letih dela na Radiu Trst A ni bil razlog za intervju, ampak le izgovor. Marija Doroteja Brecelj je namreč hvaležna sogovornica, ki dobro krmari med zgodovinskimi čermi, politiko, biologijo in še marsičim ...

Kje ste rojeni?

V Buenos Airesu, leta 1957, kot tretja od petih otrok. Oče je šel v Argentino leta 1949 in mama se mu je kmalu pridružila.

Kje sta se rodila oče in mama?

Mama je iz Devina, oče pa je bil rojen v Žapužah blizu Ajdovščine. Bil je brihten, lahko pa je študiral samo na semenišču v Gorici. Po koncu druge svetovne vojne ni hotel ostati v Italiji in tudi nazaj v Jugoslavijo si ni upal, čeprav se mu najbrž ne bi zgodilo nič.

Zakaj si ni upal v Jugoslavijo?

Ker se je v Gorici vključil v bolj domobransko stran. Lahko bi šel na zdravniški pregled za pot v Kanado, a je rekel, da ni konj, ki bi mu pregledovali zobe. Izbral je Argentino, ki je sprejemala vsakogar.

S čim se je preživljal?

Bil je na odgovornem mestu v podjetju, ki se je v središčni ulici Buenos Airesa ukvarjala s fotokopijami in industrijskim fotografiranjem. V nekaj letih si je že zgradil hišo, mama je celo imela pomočnice. Živeli smo v predelu, kjer je bilo polno Slovencev.

Zakaj ste prišli v Evropo?

To je bilo leta 1963. Mama, jaz, sestra in najmlajši brat smo prišli za nekaj mesecev v Devin. Oče je ostal tam zaradi službe, starejša brata tudi zaradi šole. A mama je imela domotožje. V Devinu je rekla: jaz se rajši ne bi vrnila.

Mislite, da bosta vaši hčerki obiskali Argentino?

Ne vem ... Pri obeh je pripadnost bolj zakrita, zabrisana. Tudi njun oče ni Slovenec. Vzgojeni sta v duhu, da sta prebivalki sveta. Ena je danes v Amsterdamu, druga v Parizu. Živita svoje življenje, jaz pa – priznam – imam včasih moralnega mačka do svoje vzgoje.

Kdo se je od Brecljev še vrnil v Argentino?

Moj brat Aleš, moj oče in tudi mama z mlajšim bratom Marjanom. Veronika in Martin pa se v Argentino nista več vrnila.

Zanimivo bi bilo postaviti skrito kamero, ko imate božično večerjo: novinar Martin, profesorja Aleš in Veronika, bančni uradnik Marjan, vi ...

Pa še pritikline so zraven (se zasmeje)! Dobimo se 24. decembra zvečer in nastane zelo praznična večerja. Steber vsega je moja mama, čeprav letos ne vem, kako bo, ker je mama žal v domu.

O čem se pogovarjate?

Zelo različni smo, značajsko zelo močni, znamo se lepo skregati.

Tudi zaradi politike?

O ja, seveda! Politika je ena izmed tistih stvari, okrog katerih največ debatiramo. Smo pisana družina.

Celoten intervju v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.