Zgolj naprava in ne pošast

Tokratni prispevek bo na prvi pogled morda nekoliko bolj zahteven in prav nič zabaven, vendar če se boste prebili čez naslednje odstavke, boste lahko bolj suvereno uporabljali domače računalniške naprave. Dober odnos do tehnologije lahko namreč vzpostavimo le, če razumemo njeno delovanje, kajti v nasprotnem primeru uporabniško izkušnjo kvari nezaupanje v naprave. Zato da bodo domač računalnik ali tablica kot tudi pametni telefon predvsem orodja, ki nam olajšajo komunikacijo in reševanje vsakdanjih opravil, je torej ključnega pomena, da spoznamo njihovo delovanje. S telefonom je najbrž pri manj veščih uporabnikih vse skupaj nekoliko lažje. Če ugotovimo, kje se hranijo ali shranjujejo fotografije in ostale datoteke ter kje se nahajajo stiki, jih bomo znali lažje poiskati in deliti z drugimi ali pa odstraniti.

Nekoliko drugače pa je z domačimi namiznimi ali prenosnimi računalniki, ki jih uporabljamo za bolj zahtevna opravila. Tega se zaveda vsak, ki je z uporabo računalnika začel nekoliko kasneje v življenju, saj je občasno upravljanje naprav pogosto vir težav in dodatnih sivih las.

Ali vas je kdo že vprašal za pomoč zaradi nagajivega računalnika, ki je »kar naenkrat« ugasnil ali požrl datoteke ali programe? Seveda se samodejno ali »kar naenkrat« nič ne zgodi, zato je v večini teh primerov za težave kriv uporabnik, ki je povprek pritiskal gumbe in sprožil ukaze, ki so pripeljali do težav. Mnenje strokovnjaka pa še povečajo frustracije, saj nas ta najprej vpraša po operacijskem sistemu, nato še po procesorjih, RAM-ih itd. Nam pa se še sanja ne, o čem je govora.

Kako je sploh sestavljen računalnik?

Računalnik ni pošast, ampak zgolj naprava, ki s pomočjo programov poskrbi za obdelavo podatkov in to katerih koli: lahko gre za besedila, ki jih sami pišemo, elektronska sporočila, zvok, videoposnetke, fotografije itd. Zgrajen je iz strojne in programske opreme.

Strojno opremo sestavljajo:

vhodne enote, ki omogočajo vnos podatkov (tipkovnica, miška, skener, mikrofon, kamera itd.),

izhodne enote, ki prikazujejo podatke (monitor oziroma zaslon, projektor, tiskalnik, zvočniki, ...),

pomnilne enote, ki shranjujejo podatke (trdi disk, CD/DVD, USB ključek, spominska kartica, RAM, ...),

centralna procesna enota – CPU ali na kratko procesor, ki predstavlja osrednji del računalnika, saj izvaja programe, obdeluje podatke in nadzoruje delovanje vhodnih in izhodnih naprav,

matična plošča, ki naštetim delom zagotavlja komunikacijo in napajanje z elektriko.

Ob tem moramo še vedeti, da ima računalnik dve vrsti spomina: za trajno hrambo podatkov uporabljamo trdi disk, CD/DVD, zunanji disk in USB ključke. RAM (Random access memory) pa je spomin, ki se uporablja zgolj takrat, ko je računalnik prižgan in se vanj naložijo vse funkcije programov. Ta izraz srečamo zelo pogosto, saj nas računalniški tehniki radi povprašajo, kako velik RAM ima naša naprava. Zakaj je ta podatek pri ostalih pomnilnih enotah pomemben, je jasno: več fizičnega prostora imam, več podatkov bom lahko trajno shranil. Velikost RAM-a pa omogoča hkratno uporabo več programov ne da bi pri tem trpela hitrost računalnika. Ker mu pravimo tudi delovni pomnilnik, ga lahko primerjamo z delovno površino: večji bo, več prostora bomo imeli za zlaganje stvari in nemoteno sprotno delo.

Za delovanje vsega tega potrebujemo še programsko opremo (software), tj. skupek računalniških programov, ki nam omogoča obdelavo podatkov. Ta nam ponuja operacijski sistem in podporne programe (npr. Microsoft Windows, Mac OS, Linux ...), ki delujejo kot vmesnik med strojno opremo in uporabnikom, ter uporabniško programsko opremo, med katere spadajo vsi programi, ki jih dobro poznamo: urejevalnik besedil (Word), programi za delo s preglednicami (Excel), programi za obdelavo slik (Adobe Photoshop, Micrsooft Photo Draw), programi za predstavitve (Power Point, Impress) in drugi.

Računalniško izrazoslovje ni zahtevno, vendar dokler ga ne bomo usvojili, bomo imeli težave. Če pa se ga bomo naučili, bomo z njegovo pomočjo lažje komunicirali z drugimi.