Francesco Biribanti o reprezentanci, Slogi Tabor, Iranu in še o marsičem

Tetovaža na levi roki. Črn kompresijski rokav na desni. Kompresijska nogavica na desni nogi. Siva bombažna opornica na levem kolenu. Beli športni copati in nogavice. Srebrna uhančka na obeh uhljih. Gologlavi odbojkar Sloge Tabor Televita Francesco Biribanti na odbojkarskem polju ne more uiti niti najbolj nepozornim očem. Skoraj dva metra visoki možakar doma iz Ternija je mimogrede v nedeljskem derbiju proti združeni ekipi Olympii dosegel 21 točk.
Čisto v drugi preobleki se je simpatični in zgovorni Francesco (letnik 1976, 17. januarja je praznoval štirideseti rojstni dan) predstavil na intervjuju v tržaški kavarni pri Borznem trgu. Čepice si ni snel. Nosil je očala. Težko bi ga kdo prepoznal.
»Na igrišču sem čisto druga oseba kot v vsakdanjem življenju. Med tekmo delujem agresivno. Doma pa sem miren in sproščen,« se je opisal Biribanti, ki je bil v Italiji dvakrat državni prvak. »S Cuneom, ko sva igrala skupaj z Gregorjem Jerončičem, in Trevisom. Drugi ‘scudetto’ pa sem zmagal v Iranu z ekipo Payakan,« se svoje uspešne kariere spominja odbojkar Sloge Tabor. In dodaja: »Pika na i je bil evropski naslov z italijansko izbrano vrsto leta 2003 v Nemčiji. Z nami je takrat igral tudi goriški odbojkar Matej Černic. Nato žal nisem odpotoval na olimpijske igre v Atene. Selektor se je raje odločil za Simeonova.« V A1-ligi je Francesco igral šestnajst sezon, v A2-ligi pa dve.
Kdo vas je navdušil za odbojko?
Vzljubil sem jo sam. Začel sem relativno pozno. Šele pri štirinajstih letih. Pred tem sem preizkusil tudi druge športe, ki mi niso bili všeč. Že po prvi sezoni so me poklicali na poskusni trening k Sisleyju v Treviso, pri katerem so me takoj angažirali. Iskali so visoke igralce. Že po drugi sezoni sem v Trevisu igral v B-ligi. Šolo sem nadaljeval v Venetu. Od doma sem odšel zelo mlad.
Kako je prišlo do stika s Slogo Tabor?
Lani sem z ekipo Hydra Volley iz Latine igral v B1-ligi. Žena pa je Tržačanka (skupaj imata dva otroka op. av.). Stalno sem bil na cesti med Lacijem in Trstom. Po lanski sezoni sem se odločil, da ne bom več toliko potoval. Vedel sem, da prijatelj Jerončič trenira neko ekipo v Trstu. Iskal sem telovadnico, kjer bi lahko treniral. Našel sem jo v Repnu. Ivan Peterlin mi je tako ponudil to možnost, ki sem jo brez večjih pomislekov sprejel.
Več v današnji tiskani izdaji našega dnevnika.