Žoga, učbenik in romantika

Vse lepo, če ne bi ga letos kot učitelja na osnovni šoli Frana Venturinija v Borštu čakalo poskusno leto.
Tržaški košarkarski trener, oče dveh otrok, je neke vrste »globetrotter«. Pravzaprav popotnik zanj ni pravi izraz. Bolj mu je pisan na kožo izraz ... športni »nomad«.
»Treniram ekipo under 18 (letnice 1997-98) in nastopamo v prvenstvu under 18 pod imenom Famila Schio, ki je društvo, pri katerem sem zaposlen. Z isto ekipo nastopamo tudi v B-ligi, ki je meddeželnega značaja. Igramo tudi proti tržaškim klubom. V B-ligi nastopamo pod imenom Sarcedo, ki je ime društva vasi oddaljene približno 15 kilometrov od Schia,« je najprej obrazložil Matija.
Kako je prišlo do stika s klubom iz Veneta?
Pred leti sem se odločil, da trenerstvo ne bo moj prvi poklic. Najprej sem učitelj, šele nato trener. Junija 2015 mi je zapadla pogodba z miljskim klubom Interclub Muggia. Pred tem se nisem pogajal z nobenim drugim društvom. Dva dni sem bil brezposeln in nato so me poklicali iz Schia. V stikih sem bil tudi s klubom iz Tržiča in Borom, pri katerem bi mi ponudili vodenje mladinskih ekip. V Schio so me najprej poklicali na razgovor. Ponudba je bila solidna. Dobro sem premislil, kako bi usklajeval službo v šoli in treninge. Sestavil sem načrt in moram priznati, da mi doslej uspeva, čeprav je zelo naporno. Potrebna je grozna disciplina in organizacija. Povrh tega sem kot učitelj letos še bolj pod pritiskom, saj je zame poskusno leto, ki zahteva številna preverjanja in poročila. Po desetih letih in s pomočjo novega zakona so me končno sprejeli v službo za nedoločen čas. V osnovni šoli v Borštu pa sem se letos odločil za skrajšani delovni urnik, drugače ne bi zmogel.
Kako zgleda vaš teden?
V Schiu imam prosti dan samo ob sredah. Od četrtka do nedelje smo skupaj z družino v Venetu, kjer so nam poskrbeli za udobno stanovanje. V ponedeljek zjutraj, v sredo ves dan in v četrtek zjutraj sem v Trstu. Enkrat tedensko potujem z vlakom. Drugič pa z avtomobilom. Če mi dovolite, bi se javno zahvalil kolegicam na šoli, ki so mi v veliko pomoč in so zelo potrpežljive. Ob tem me stoodstotno podpira moja žena (tudi nekdanja košarkarica), s katero sem se pred podpisom pogodbe posvetoval. Imava namreč tudi otroka stara deset mesecev in skoraj pet let. Ker sva se dobro organizirala, teče vse kot po olju.
Celotni intervju lahko preberete v današnji tiskani izdaji našega dnevnika.