Možganska kap, ki jo je decembra lani utrpel predsednik ZSŠDI Ivan Peterlin, je šokirala ne samo športno, ampak širšo javnost. V pričakovanju njegove vrnitve smo tradicionalni novoletni intervju opravili z njegovim namestnikom, podpredsednikom Igorjem Kocijančičem. Pogovor je bil v celoti objavljen v današnji (sredini) tiskani izdaji Primorskega dnevnika, na spletu pa ga bo mogoče prebrati v treh delih. Danes objavljamo prvo tretjino.
Igor Kocijančič, zanima nas, kako bo v prihodnjih mesecih? Ali boste vodili ZSŠDI do konca mandata (pomlad 2019) ali pa načrtujete izredni občni zbor in nove volitve v že kratkem?
Trenutno izpolnjujem funkcijo podpredsednika namestnika, v skladu s statutarnimi določili. Zaenkrat v izvršnem odboru nismo razpravljali o kakih izrednih razmerah. Pričakujemo in upamo, da si bo predsednik opomogel in da bo lahko spet prevzel svoje dolžnosti. O tem se bomo vsekakor podrobneje pogovorili na prihodnji seji izvršnega odbora v drugi polovici januarja.
V prvem novoletnem intervjuju (pred nekaj leti) je Ivan Peterlin za naš dnevnik izjavil, da »biti predsednik ZSŠDI ni ravno enostavna stvar, taka zadolžitev zahteva celega človeka in ves njegov razpoložljivi čas.« Se strinjate s to trditvijo? Kako boste vi uspeli kriti vse obveznosti, saj niste upokojenec?
Soglašam s Peterlinovo oceno in mislim, da trditev bi lahko veljala za vse naše večje primarne organizacije. Iz tega nato izhaja, kot ugotavljate ob koncu vprašanja, da je za tako funkcijo, v danih okoliščinah in v okviru naših organizacij, lahko primeren samo nekdo, ki je upokojenka/ec, saj govorimo o neplačanih zadolžitvah ob večjih časovnih in tudi vsebinskih obremenitvah. V tej fazi si bomo dela, dolžnosti in zadolžitve nekoliko več delili v okviru izvršnega odbora in bomo morali pač nekoliko omejiti ali selekcionirati prisotnost na tistih pobudah, ki so na vrsti v jutranjih ali zgodnjih popoldanskih urah, ko so ljudje še v službi.
Ali morda razmišljate o spremembi statuta, oziroma o tem, da bi lahko bil predsednik ZSŠDI manj obremenjen in da bi vse funkcije in druge dolžnosti izvrševal neke vrste pooblaščeni upravitelj oziroma vršilec dolžnosti?
Ponavljam, zaenkrat ne razmišljamo še o ničemer. Vršilec dolžnosti predsednika sem trenutno jaz in razen povedanega, bi dodal, da k sreči razpolagamo tudi z ekipo res izvrstnih uslužbencev, ki po potrebi lahko krijejo tudi nekatere reprezentančne zadolžitve. O statutarnih spremembah se mi zdi še močno prerano razmišljati, nasploh pa, v širšem smislu, je vreden razmislek o uvedbi profesionalnih profilov na vodstvenih mestih naših organizacij. Razpravo se da načeti, o tem se nekateri neformalno že pogovarjajo nekaj let, oz. si podobna vprašanja postavljajo tudi v nekaterih drugih primarnih organizacijah, kajti verjetno ne bo mogoče v nedogled sloneti na dejstvu, da so večinoma upokojenke in upokojenci na čelu organizacij. Ob tem pa je treba biti zelo odkriti in pošteni, ter priznati, da bi tovrsten premik – profesionalizacija vodilnih kadrov, namreč – odžrla precejšnji delež sredstev, ki so sedaj, tako ali drugače, namenjena financiranju delovanja, pobud in projektov. Osebno mislim, da to ni ustrezna rešitev, tudi ker ne vemo, če bodo manjšinske organizacije tudi v prihodnosti deležne tolikšnih sredstev in najbolj klavrno bi bilo, ko bi zaradi nižanja javnih prispevkov po treh ali petih letih prisilno ukinjali delovna mesta, tudi vodilna, v okviru naših organizacij…
Drugi del intervjuja boste lahko na naši spletni strani brali jutri (v četrtek).