Ponedeljek, 04 marec 2024
Iskanje

Goriški »Coppi«, ki je v Tokio odšel naključno, je domov prinesel kolajno

Doberdobec Jurij Uršič je na olimpijskih igrah leta 1964 osvojil srebrno kolajno

23. apr. 2020 | 17:58
Dark Theme

Julija in avgusta naj bi bile letos v Tokiu na Japonskem na sporedu poletne olimpijske igre. A zaradi koronavirusa so jih že uradno premestili na skoraj isti časovni termin v letu 2021 (od 23. julija do 8. avgusta).

No, in prav OI v Tokiu leta 1964 so z zlatimi črkami ostale zapisane v zgodovini našega športa. Naš rojak, goriški kolesar Jurij Uršič (Giorgio Ursi) je kot prvi zamejski Slovenec osvojil z italijansko reprezentanco srebrno kolajno v zasledovalni vožnji na dirkališču.

Počakati smo morali nato dolgih 40 let, preden je drugi naš predstavnik, prav tako Goričan, Matej Černic, osvojil srebro z italijansko reprezentanco na olimpijskih igrah v Atenah, leta 2014.

O Uršiču je naš dnevnik že marsikaj napisal, mlajša generacija pa verjetno o njem ne ve dosti (ali sploh nič). Za našo rubriko smo zbrali nekaj novih podatkov, kratkih zgodbic in pričevanj, tako da naj bi bila slika o našem šampionu popolnejša.

Začel je zelo pozno, a uspešno

Jurij Uršič, rojen 1. septembra 1942, v Doberdobu, se je kolesarstvu približal pri šestnajstih letih, ko je kot začetnik (Esordiente) tekmoval pri goriškem klubu Pedale Goriziano. Nato je prestopil k tržiškemu društvu

CRDA Monfalcone, nakar kot naraščajnik (Allievi) k tržaškemu klubu Bartali Rovis.

Takoj se je izkazal na raznih dirkah in v letu 1959 dosegel nekaj odličnih uvrstitev. Po 12. mestu 5. aprila na Velki nagradi Udine je istega meseca osvojil 2. mesto na Pokalu Montez v Ronkah. Tretje mesto je osvojil 3. maja na dirki za Pokal Safog v Gorici. Zmagal je 10. maja na dirki za Pokal S. Gottardo v Marianu s prednostjo 2 minut in 15 sekund pred drugouvrščenim s povprečno hitrostjo 38,974 km na uro. Junija je zmagal na dirki v Ferrari s prednostjo 2:15,0 za drugovrščenim. 19. julija je bi prvi v Lignanu (Velika nagrada Encia). Bil je spet uspešen 15. avgusta v Gorici na dirki za Pokal della Mea, ko je zadal drugouvrščenemu pet minut in osem sekund zaostanka z odlično povprečno hitrostjo 40,425 km/h.

Pravi podvig pa je naš kolesar dosegel v Bagnacavallu v Emiliji na dirki, na kateri je nastopilo 140 kolesarjev. Po samih 10 kilometrih je pobegnil glavnini in na koncu zmagal z 2:15,00 prednosti pred drugouvrščenim s fantastično povprečno hitrostjo 43,800 km na uro.

Med tedanjimi večjimi uspehi naj omenimo še naslov deželnega prvaka s tržaško ekipo in naslov prvaka Triveneta.

S takšno odlično bero dosežkov je nato prestopil med amaterje k društvu GS Vital Fusignano v Romagni, s katerim je osvojil nekaj odličnih uvrstitev na državni ravni (v Imoli, Empoliju itd.). Uveljavil se je tudi na mednarodni sceni in posebno pomembna je bila zmaga, ki jo je dosegel na dirki v Nemčiji. Oblekel je nato dres GS Ferrarelle iz Rima. Sledili sta dve leti (1962 in 1963) razočaranja.

Doberdobski kolesar Jurij Uršič v akciji na velodromu (ARHIV/SLOSPORT.ORG)
Doberdobski kolesar Jurij Uršič v akciji na velodromu (ARHIV/SLOSPORT.ORG)

V Tokio odpotoval čisto slučajno

Uršič je moral nato na odsluženje vojaškega roka, kjer je v vojaškem športnem centru sicer treniral, gotovo pa ne tako intenzivno kot bi vadil, če bi redno tekmoval na raznih dirkah.

Na olimpijske igre v Tokio je odpotoval skoraj naključno. Ko je odsluževal vojaški rok, so ga poklicali, da bi nadomestil na eni izmed tekem na velodromu enega od poškodovanih »azzurrov«. Tekmi je prisostvoval tudi tedanji zvezni trener Guido Costa, ki je bil navdušen nad Uršičevo vožnjo in ga je takoj vključil v reprezentanco za Tokio.

Še nekaj mesecev prej si naš goriški kolesar sploh ni mogel predstavljati, da bi lahko nastopil na kaki pomembni mednarodni dirki. Kaj šele, da bi na olimpijskih igrah osvojil srebrno kolajno. Pa vendarle so se njegove sanje uresničile. Lahko pa bi posegel celo po zlatu, ko bi imel le kanček več sreče in bi bil taktično bolj izurjen.

Pa oglejmo si Uršičevo pot do srebrne kolajne.

Tekma na kronometer v zasledovalni vožnji je potekala na kolesarskem dirkališču Hahisnjoi v Tachikawi, v predmestju Tokia.

Uršič je v kvalifikacijah s časom 5:01,41 izločil Jozefowicha (Poljska) 5:05,01. V četrtfinalu je bil s 5:02,43 boljši od Nemca Spiegelberga (5:08,84).

V polfinalu je izločil s 4:56,64 (nov olimpijski rekord) celo svetovnega prvaka, Nizozemca Tiemna Gröna (5:01,36). In tu je naš kolesar storil veliko taktično napako, ki se je nato v finalu izkazala za usodno. Uršič je namreč s fantastičnim časom, krepko pod petimi minutami vozil na vso moč in se fizično »iztrošil«.

V finalnem obračunu s čehoslovaškim predstavnikom Jirimem Dalerjem se je le pol ure po polfinalu predstavil na startu precej izčrpan in za tri metre “zapravil” zlato kolajno. Čeh je namreč zmagal s časom 5:04,75, Uršič pa je sklenil preizkušnjo v 5:05,96. Če bi vsaj približno dosegel svoj polfinalni rezultat, bi zanesljivo osvojil zlato in sedaj bi lahko pisali o Slovencu v Italiji, ki se je kot edini na olimpijskih igrah okitil z zlato kolajno. Sicer pa je bilo tudi srebrno odličje zanj, za italijansko reprezentanco in za vso našo skupnost izjemen uspeh.

Na Goriškem izjemno navdušenje

Po velikem Uršičevem podvigu v Tokiu je bilo navdušenje predvsem na Goriškem veliko. Precej prostora (po našem mnenju premalo) mu je posvetil naš dnevnik in tudi ostali italijanski mediji, tako deželni kot državni, niso štedili s presežniki. Pisne čestitke so mu poslali od vsepovsod, kajpak tudi občinska uprava iz Doberdoba, rojstni kraj našega kolesarskega asa.

Uršič se je vrnil v Gorico 24. oktobra 1964 zgodaj zjutraj in se še neprespan, toda presrečen udeležil sprejema, ki mu ga je še isti dan priredil tedanji goriški župan Gallarotti ter mu izročil medaljo z žigom Gorice iz trinajstega stoletja. Sprejema so se udeležili občinski odborniki ter predstavniki goriškega CONI-ja.

Še posebno slavnostno in prijetno je bilo nekaj dni zatem, ko so slovenske organizacije »srebrnemu« fantu iz Tokia priredile sprejem v goriškem Dijaškem domu. Tu so se poleg predstavnikov naših organizacij zbrali tudi vsi gojenci Dijaškega doma in številni Uršičevi prijatelji.

Ekipa tržaškega Prima Rovisa, od leve: E. Pelizon, L. Plett, Primo Rovis, Pavel Križmančič, Jurij Uršič, Edoardo Gregori; čepe: D. Abrami (ARHIV/SLOSPORT.ORG)
Ekipa tržaškega Prima Rovisa, od leve: E. Pelizon, L. Plett, Primo Rovis, Pavel Križmančič, Jurij Uršič, Edoardo Gregori; čepe: D. Abrami (ARHIV/SLOSPORT.ORG)

... na Tržaškem pa zadržano

Na Tržaškem pa verjetno tega uspeha niso primerno ovrednotili, vsaj po dogodku, ki sem mu bil sam priča tistega leta na novinarskemu plesu, ki ga je ŠZ Bor priredilo v tržaškem Kulturnem domu.

Glavni gost večera je bil olimpijski junak Jurij Uršič. S svojo partnerico je sedel na desni strani (skoraj v kotu) ob orkestru. Medtem ko se je večina gostov zabavala ob plesu in se veselo pogovarjala ob mizah, je Uršič nemo gledal po dvorani in očitno je bilo, da mu je bilo nerodno.

Ne vem, če je bilo to pred polnočjo ali po nazdravljenju novega leta, se je nekdo od organizatorjev približal Uršiču, ga povabil, da vstane in predstavil gosta večera: »Ta fant je naša srebrna olimpijska medalja.«

Sledil je kratek aplavz, očitno pa je bilo, da se je vsem mudilo, da bi nadaljevali s plesom in zabavo.

Kmalu nato je Uršič neopazno odšel iz dvorane. Nihče ga ni »povohal«.

Meni, ki sem kot večina borovcev kot natakar pomagal pri streženju gostov, je bilo tesno pri srcu. Jezen sem bil, da so se v dvorani tako obnašali z uglednim gostom. In ne samo, ker sem bil kot Uršič iz Doberdoba.

Svojih uspehov ni »izkoristil«

Uršič svojega velikega olimpijskega uspeha ni izkoristil, ne finančno in niti v nadaljevanju svoje kolesarske kariere. S težavo je sprejemal zakonitosti profesionalnega športa. V naslednjih letih je nanizal nekaj pomembnih rezultatov na dirkališčnih preizkušnjah.

Naj omenimo, da je Uršič v dresu (GS Ferrarele Rim) med drugim marca leta 1965 osvojil Pokal Primorskega dnevnika, ki ga je naš dnevnik podelil zmagovalcu na dirki na kronometer za Pokal mesta Gorica. Uršič je zmagal z odlično povprečno hitrostjo 45,861 km na uro.

Bil je trikratni italijanski prvak in leta 1966 je na svetovnem prvenstvu v Frankfurtu v Nemčiji osvojil bronasto kolajno v zasledovalni vožnji posamično.

Zmagal je Nizozemec Tiemen Grön, ki ga je Uršič premagal na OI, drugi pa je bil Čeh Jiri Daler, proti kateremu je naš kolesar v Tokiu izgubil v finalu. Kmalu zatem je opustil vsako kolesarsko dejavnost. Zaposlil se je najprej kot mehanik, nato v goriški splošni bolnišnici.

Umrl je zelo mlad. Star je bil komaj 40 let. Našli so ga mrtvega 8. oktobra 1982 v njegovem stanovanju. Po vsej verjetnosti je umrl zaradi srčne kapi.

Vest o njegovi smrti je močno odjeknila v športnih krogih, predvsem na Goriškem, kjer so imeli Uršiča za »svojega Coppija«.

Podelitev priznanja v Gorici (ARHIV/SLOSPORT.ORG)
Podelitev priznanja v Gorici (ARHIV/SLOSPORT.ORG)

Tržaški športnik Pavel Križmančič se je tako spominjal Jurija Uršiča

Pavel Križmančič, Uršičev klubski kolega pri tržaški ekipi Bartali Rovis, nam je po njegovi smrti zaupal: »Jurija sem spoznal ali prvič srečal leta 1958. Da je bil Jurij izredno sposoben za ravninske proge, je bilo razvidno že na začetku njegove kolesarske kariere. Zaradi fizične strukture ni bil primeren za šprinte, katerim se je skušal izogniti s pobegi. Te je izvajal brez taktiziranja bodisi na začetku, v sredini ali proti koncu dirke. Včasih so pobegi uspeli, včasih ne. Toda tveganje, vztrajanje in trdna volja so sestavni del tega športa. Mislim, da tisti, ki se v mladosti ukvarja s tem športom, bo v življenju lažje prenašal hude trenutke. Zelo dobro se spomnim tistega 17. oktobra 1964. Bilo je približno 8.30 zjutraj, ko sem na prvem radijskem programu poslušal finalno zasledovalno vožnjo, ki mu je prinesla srebrno olimpijsko kolajno. Njegova kariera se je potem nadaljevala tako z zmagami kot tudi z velikimi razočaranji. Zadnjič sem ga videl na kolesu v sedemdesetih letih na ciklokrosu, ki so ga organizirali v Bošketu – Ferdinandeo. Njegova atletska postava je izginila. Jurij se je zredil in verjetno je imel tudi druge težave.

Njegova smrt je pretresla vse nas, ki smo ga poznali. Spominjam se, da je novico posredoval Augusto Re David na deželni televiziji.«

V Ljubljani si je le izboril mestov Hramu športnih junakov

Jurij Uršič je našel svoje mesto tudi v Hramu športnih junakov v ljubljanski dvorani v Stožicah. Na stenah Hrama so izobešeni panoji slovenskih dobitnikov olimpijskih kolajn in športnikov evropskega in svetovnega slovesa. Med temi je torej tudi naš goriški kolesar.

Pobudo za to dragoceno izročilo je dalo Društvo športnih novinarjev Slovenije, odprtje razstave je potekalo konec novembra 2013 in v goriški delegaciji, ki se je udeležila slovesnosti, je bil tudi sin pokojnega Uršiča Gianluca. Bil je ganjen in počaščen, da so njegovemu očetu namenili tako pomembno priznanje. Sam pa je prejel iz rok nekdanjega nogometnega asa Braneta Oblaka lično izdelano skulpturo.

In tudi vsi mi smo seveda ponosni, da so ob bok samih slovenskih športnih velikanov postavili tudi Jurija Uršiča.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava