Hokej je le eden

Ko sem pogledoval v vse to, kar sem doslej napisal za to kolumno, sem opazil, da sploh še nisem omenil hokeja. Na ledu, seveda. Ostali hokeji, oprostite mi (še posebej, ker sem zgodovinski poletovec), so le bleda senca tistega pravega, ki so ga izumili Kanadčani, in ki je zanje prava religija. Opomba: če mi hoče nekdo oporekati in razlagati, da so v resnici s palico tolkli žogico po travnikih v Indiji že davno od tega in da je ideja udarjanja žogice s palico stara kot svet, naj se gre solit. Hokej je le eden. Začel sem svoj posel s prenosom hokejske tekme in eden najlepših prenosov, ki sem ga kdajkoli pripravil, je bil tekma med Sovjetsko Zvezo in Češkoslovaško na olimpijadi v Innsbrucku leta 1976, ko sem na mestu videl, kakšne neverjetne hitrosti proizvajajo igralci na ledu, kako mojstrsko upravljajo s puckom (uradno ploščkom po slovensko, ali puck je pač puck in bo vedno tudi ostal puck), kako se vse trese, ko treščijo eden v drugega, in koliko ledenega prahu se dvigne vsakič, ko postavijo drsalke počez, zato da menjajo smer, sem ostal popolnoma očaran. In sem tudi takoj razumel, zakaj je prav hokej v določenih krajih, v bistvu v vseh tistih, ki imajo dobre pogoje, da se z njim lahko fantje ukvarjajo, absolutno edini šport, ki pride v poštev. Na primer na Jesenicah. Žal ima hokej le eno, ali odločilno, napako: je zelo malo televizijski šport. Na ekranu sploh ne pride do izraza hitrost, s katero se vse dogaja, predvsem pa se enostavno plošček ne vidi, in to še posebej, ko sprožijo strel na vrata in moraš le ugibati, tako ti kot reporter kot tudi povprečni gledalec, kaj se je v resnici zgodilo. Če pade gol, zveš le od luči, ki se prižge za vrati. Je pa izreden užitek ga gledati v živo in toplo priporočam vsakemu ljubitelju pravega športa, da si vsaj enkrat ogleda tekmo na mestu dogajanja. Ni treba iti daleč: že v Ljubljani se igra zelo kvaliteten hokej.

Žal je na tej olimpijadi, kot tudi v Koreji pred štirimi leti, udeležba izredno okrnjena, ker na njej enostavno ne nastopajo najboljši svetovni igralci, ki so vsi zbrani v ameriško-kanadski profesionalni ligi NHL. Po tem, ko so za Pjongčang vodilni v ligi odločili, da ne bodo ustavljali njihovega tekmovanja zaradi »nekih« olimpijskih iger, in se potem krepko kesali, ko so bili tarča zaničljivih kritik tako vseh navdušencev (finale med ZDA in Kanado v Vancouvru je bil eden najbolj gledanih prenosov v zgodovini v Severni Ameriki) kot igralcev samih, ki so resno razmišljali o tem, da ne bi ubogali (potem je seveda zmagala logika denarja), so se za letos odločili, da bodo spet nastopili. Ali je med tem začel razsajati koronavirus, tekme so morali preložiti in, če bi ustavili ligo zaradi olimpijade, enostavno ne bi jo bili v stanju pravočasno končati. Zato so vse ekipe zelo okrnjene, zbrane z »brda in dola«, kot pravijo Hrvati, in so torej izidi tisto, kar so. V polfinalu ni ne Američanov ne Kanadčanov in že to je velik madež nad celim tekmovanjem, saj hokej brez njih v resnici ni pravi hokej. Bo pa zanimiv evropski obračun med državami, kjer je hokej izredno popularen in bo torej za navdušence v tistih državah, Rusiji, Švedski, Finski in Slovaški, prava poslastica zadnjih olimpijskih dni. Še posebej za Slovake, saj so oni v polfinalu, medtem ko so »veliki bratje«, ali vsaj bratranci, Čehi, izpadli že v izločilni tekmi za četrtfinale. Mislite si, kaj bi bilo v Sloveniji, če bi igrala v polfinalu svetovnega nogometnega prvenstva, medtem ko bi Hrvati izpadli veliko prej. Tam je, ko je govora o hokeju, nekaj povsem podobnega.

Sicer je bil včeraj dan, ko so v glavnem vsepovsod skakali kot zmešani v zrak ali se podili po ledenih stezah, stvar, ki je zelo razveselila Italijane, saj so osvojili še dve kolajni in je Arianna Fontana postala najbolj trofejna italijanska olimpijka vseh časov, z odličjem več od legendarne Stefanie Belmondo, in le tremi tekmami, ki so me v resnici zanimale. Clement Noel je v slalomu v drugem teku posnemal Kranjca, ni imel na poti pred sabo Odermatta, in je tako povsem zasluženo zmagal, odlični Nemki sta premagali super-favorizirano Švedsko in še Finsko na štafetnem sprintu v tekih, medtem ko so Norvežani, oziroma Klaebo in še eden po žrebu, zmagali med moškimi pred Finsko (Niskanen ima torej komplet kolajn) in Rusijo. V ženski biatlonski štafeti so zmagale Švedinje pred Rusijo in Nemčijo z dvema sestrama v postavi, Elviro in Hanno Oeberg. Spet torej zmagujoči bratski par. Če vas zanima, sem malo poizvedoval o največjem bratskem podvigu v zgodovini: zgodil se je leta 2006 v Turinu, ko je v finalu paralelnega deskarskega slaloma Švicar Philipp Schoch premagal nikogar drugega kot leto dni starejšega brata Simona. Zanima me, kako so potem v družini proslavljali.