»Ko gledaš Pogačarja, se ti zdi, da si v gledališču«

Aldo Grasso je eden najbolj prodornih italijanskih televizijskih kritikov. Za dnevnik Corriere della Sera že dolgo let komentira televizijske oddaje in televizijske osebnosti, a tudi dogajanja, ki jih spremljamo na italijanskih ekranih. Grasso ne skriva svojih velikih simpatij do slovenskega kolesarskega asa Tadeja Pogačarja.

Svojo današnjo rubriko posveča prav Pogačarju in njegovi zmagi na sobotni dirki Strade Bianche (v prostem prevodu: makadamske ceste), na kateri je, kljub padcu, znova blestel. »Spremljanje dirke po televiziji je bilo, kot da bi človek bil v gledališču, ko komaj čakaš, da Tadej pride na oder ter izusti znamenite besede “biti ali ne biti”,« piše Grasso. Pogačarjev monolog je vsakič drugačen, temveč že vnaprej napisan v scenariju.

Kritik sicer lepo piše tudi o britanskem kolesarju Tomu Pidcocku, ki se je, kolikor je mogel, zoperstavljal Slovencu. Za kritika obstajata dve sorti kolesarjev: tisti, ki ustvarjajo prah, in tisti, ki so prah primorani zaužiti. Pogačar je trenutno edini, ki »ustvarja prah in prašne oblake.« Grasso je tudi prepričan, da je kolesarstvo najlepši šport, ki ga lahko spremljaš po televiziji, še posebno, ko ga komentirajo vešči in sposobni novinarji.