»Ko mi je zabil gol Denis Godeas, sem se zjokal ...«

Iz priloge Šport plus v torkovem Primorskem dnevniku.

Igor Florenin je bil izstopajoče krilo odbojkarskega kluba Val v dobi največjih uspehov štandreškega društva oziroma združene ekipe Rast.

Zadnja uradna tekma?

V sezoni 2010/2011 v C-ligi.

Kako pa se spominjate začetkov?

Z odbojko sem začel leta 1985. Prvi turnir sem odigral spomladi 1986 na igrišču osnovne šole v Števerjanu. Še hranim medaljo.

Največji uspeh v karieri?

Verjetno ta, da sem dosegel, kar se je maksimalno dalo doseči. V mladinskih kategorijah sem užival, spoznal ogromno ljudi in nabiral izkušnje. Kasneje, ob trudu soigralcev, društva in sponzorjev, smo od leta 1990 kakšnih 15 let dosegali lepe rezultate, prišli nekajkrat do B1-lige ...

Je sploh kaj, kar obžalujete?

Mladim, ki se danes ukvarjajo s športom, privoščim, da bi uživali, kot sem jaz. Ne kesam se, da sem 23 ali 24 let ostal zvest Valu kljub raznim ponudbam drugih društev.

Ste se po kakšni tekmi zjokali?

Ko sem še igral nogomet. Z združeno ekipo Juventine, Sovodenj in Mladosti smo izgubili proti Itali San Marco. Bil sem v vratih, gol mi je zabil Denis Godeas.

Bi spet izbrali odbojko?

Bi, ker se mi zdi, da je bila namenjena meni. Je skupinski šport, kjer se takoj pozna, če je v ekipi gnilo jabolko.

Najljubši trener?

Omenil bi dva, Zorana Jerončiča in Fabrizia Marchesinija. Zaupala sta mi in me veliko naučila.

Kateri soigralci pa so vam najbolj ostali v spominu?

Aleš Feri je imel močan značaj, a te je marsikaj naučil, ne samo v zvezi s športom. Giancarlo Snidero in Stefano Beltrame pa sta se mi vtisnila v spomin kot zgled pristopa. Lepo je, da smo nekdanji soigralci ohranili stike. Moram pa omeniti tudi Ivana Plesničarja in Sandra Corvo, odbornika, ki sta zaslužna za vse uspehe Vala.

Ste radi trenirali in hodili na priprave?

Sem. Le na treninge zvečer po službi je bilo včasih težko iti, a čim si se ogrel, je šlo samo.

Anekdota iz športnih dni?

V B1-ligi smo na sredo igrali pokalno tekmo v Riminiju ob devetih zvečer. Iz Štandreža smo šli s snegom. Tekma se je zavlekla do petega niza, vmes je tudi zmanjkala luč, smo pa zmagali. Vrnili smo se domov ob 5-ih zjutraj. Takrat sem bil tiskar, da ne bi šel v službo, sem šel ob osmih darovat kri. Obšla me je slabost, ker po vsem naporu nisem stal na nogah.

Še spremljate svoj nekdanji klub?

Pomagam kot odbornik in včasih vodim kakšen trening.

Kje živite in s čim se danes ukvarjate?

Živim v rojstni vasi Gabrje, poročen sem s Tržačanko, spremljam nogometne tekme starejšega sina in odbojkarske mlajšega. Zaposlen sem v Šempetru v podjetju, ki se ukvarja z distribucijo.

Kako skrbite za svoje telo?

Z ženo greva rada v hribe. Ko je čas, kolesarim in grem na sprehode po Goriškem Krasu.