Iz torkove priloge Šport plus.
Irina Pockar (letnik 1989) stanuje na Krmenki s partnerjem in tri leta in pol starim sinčkom. V konjskih športih, in sicer v športni disciplini Trec, je tekmovala na svetovnem mladinskem prvenstvu v Nemčiji (2004) ter na evropskih mladinskih prvenstvih v Franciji (2005), Angliji (2006), Italiji (2009) in Avstriji (2010). Na evropskem članskem prvenstvu v Italiji je leta 2014 dosegla bronasto odličje bodisi posamezno kot ekipno. Leta 2016 se je udeležila svetovnega prvenstva za člane v Španiji.
V letih 2005, 2006, 2007 je prejela nagrado Šport in šola. Nagrado zlati let, ki jo podeljuje Primorski dnevnik v sodelovanju z Združenjem slovenskih športnih društev v Italiji (ZSŠDI), je prejela leta 2014 za najboljši doseženi rezultat na mednarodni ravni. Leto pozneje ji je italijanski nacionalni olimpijski komite Coni podelil bronasto odličje za dosežke na evropskem prvenstvu. Istega leta je bila tudi ambasadorka športa pri ZSŠDI.
S katerim športom ste začeli?
Mama je vztrajala, da bi igrala odbojko, seveda pri Bregu. Glede na to, da nisem za skupinske športe, pa sem od petega do enajstega leta kotalkala pri Poletu in pri devetem sem se zaljubila v konje ter začela jahati, malo preden sta Tamara Grdina in Andrej Kosmač ustanovila društvo Dolga krona, ter obesila kotalke na klin.
Kdaj in kje ste začeli tekmovalno pot s konjem?
Ko sem bila stara dvanajst let, sem začela tekmovalne treninge. V glavnem smo trenirali bolj »po domače«, brez dodelanega programa, dva do trikrat tedensko.
Kako je potoval konj?
Ponavadi na prikolici. Na daljša potovanja s tovornjakom s še drugimi konji, ko smo šli v Anglijo tudi s trajektom iz Francije v Dover. Drugič spet v Parmo na prikolici in do Madrida s tovornjakom.
Ali je konkurenca močna?
Ni prehuda, vseeno pa naj dodam, da smo iz našega društva kar štirje zastopali državno reprezentanco na istem tekmovanju.
Mar je na vašo izbiro, da se preizkusite v gorskem teku, vplivalo tudi to, da ste bili na drugem ZSŠDI-jevem športnem avtobusu s Tadeiem Pivkom?
(smeh) Med covidom sem se vpisala na tečaj teka in sem že takrat raje tekla po klancih in neasfaltiranih podlagah. Nazadnje sem zaključila tek Obala trail 17k od Kort do Izole. Med tekmo se mi sprosti adrenalin in je prav prijeten občutek.
V glavnem grem na petnajst do osemnajst kilometrov dolge razdalje: na Sabotin, Parenzano, Julian Alps, Grublo, Kokoš, Sardon. Zelo sem se zabavala na Gajinem orientiringu in ga bom še ponovila. Že čakam na Tek z burjo; vpisala sem se na dvajsetko.
Katera je glavna razlika z orientiringom na konju?
Na konju je dosti lažje, ker lahko gledam samo zemljevid, konj pa pot pred nama. Pri teku z zemljevidom v roki pa moram skrbeti sama, kam stopim, tako da sem se naenkrat znašla na tleh (smeh).
Radi berete?
Zadnje čase samo otroške pravljice sinu.
Kateri je vaš pogovorni jezik v družini? Vaš partner je namreč z dela Istre, v katerem prevladuje istrobeneško narečje.
S sinom, ki obiskuje otroški vrtec v Dolini, govorim seveda slovensko. S partnerjem v glavnem tržaško narečje, saj sva se tako spoznala.
Vsi skupaj se sporazumevamo nekako po istro-beneško-tržaško. Tu ne gre za nacionalizem; Istra je pač Istra, kraj, kjer sobivajo različni jeziki in kulture brez predsodkov.