»Odbojka se v naši deželi dobro razvija«

Operativni tajnik Združenja slovenskih športnih društev v Italiji, odbojkarski trener, športni delavec, velik ljubitelj športa in še marsikaj. Martin Maver, s katerim smo se na dolgo pogovarjali v pisarni ZSŠDI na Opčinah, je zanimiv sogovornik. Predvsem mu je naravno prirojena konstruktivna kritika. Pove, kar misli, ne da bi koga užalil.

Šestnajst let je bil Maver, ki je lani praznoval okroglih petdeset let, član izvršnega odbora medobmočne odbojkarske zveze. Nazadnje se je odločil, da ne bo kandidiral za mesto v novem izvršnem odboru. »Naravna nadgradnja bi bil prevzem funkcije v deželni odbojkarski zvezi, a za zdaj sem se odločil, da tega ne bom storil, četudi so me prepričevali, da bi se vključil v deželni izvršni odbor. Morda kdaj drugič. V medobčinski zvezi pa sta v novem odboru dva Slovenca: to sta David Jercog in Andrej Pertot,« je dejal Maver in dodal, da je kot državni strokovnjak za usposabljanje trenerjev še vedno delno vezan na delovanje odbojkarske zveze.Maver je bil dve leti odgovoren za trenerje za Deželo FJK. »Odgovoren sem bil za tečaje za trenerje in za sprotno usposabljanje,« je dodal.

Šestnajst let je dolgo obdobje. Šli ste tudi skozi kovidno obdobje, kar je bila za vse skupaj novost oziroma izziv.

Resnici na ljubo je bilo kovidno eno izmed mojih najbolj produktivnih obdobij v življenju. Marco Bernobich, ki je bil odgovoren za komuniciranje, je imel ogromno idej in sem mu bil v veliko pomoč. Organizirali smo celo vrsto srečanj preko spleta na daljavo. Bili smo zelo dejavni. Druge zveze in tudi deželna odbojkarska zveza so se znašli v težavah.

Ali ste od tistega obdobja kaj obdržali?

Smo. Predvsem kar se tiče spletnega komuniciranja in oglaševanja. Društva so celo začela oddajati tekme po spletu v živo. Povrh tega je tudi vse več registriranih odbojkarjev. Temu so prav gotovo pripomogli uspehi državne reprezentance, tako moške kot ženske.

Številke so torej v porastu?

Točno tako, a malce paradoksalno se niža število klubov. Teh je vse manj. Povpraševanja je veliko, a društva temu ne utegnejo biti kos.

Zakaj pa?

Zaradi pomanjkanja kadra: trenerjev, spremljevalcev in tako dalje. V komunikejih zveze lahko opazite, da so društva stalno kaznovana, ker nimajo na klopi trenerjev.

Lahko še nekaj dodam, četudi ne bi smel (se zasmeje)?

Prosim.

Sebi bi si moral narisati veliko črno piko, saj sem jaz vsa ta leta odgovoren za kadrovanje in vzgojo trenerjev. A verjemite mi, po svojih močeh smo res naredili vse, kar se da narediti. Vsako leto organiziramo tečaj za trenerje, na katerem se predstavi od dvajset do trideset kandidatov. Nekateri nato poskusijo in se kmalu umaknejo. Drugi v tem ne vidijo velike perspektive. Velika večina si jih porazgubi in niso aktivni v klubih.

Celoten intervju lahko preberete v današnji (sredini) izdaji Primorskega dnevnika