Nedelja, 07 avgust 2022
Iskanje

»Počaščen sem bil, ko mi je sporočilo poslal tudi moj otroški idol«

Intervju z Matejem Cernicem, ko

Gabrje |
4. maj. 2022 | 9:29
Dark Theme

Svojo šestintrideset let dolgo kariero je želel zaključiti daleč od reflektorjev in velike medijske pozornosti. Socialna omrežja pa so naposled naredila svoje, novica je zaokrožila svet, usule so se čestitke in sporočila, tako da je imel Matej Cernic v nedeljo kar precej dela. Kariero je gabrski odbojkar, srebrn na olimpijskih igrah v Atenah, zaključil v apulijskem klubu Volley Grottaglie, v kraju nedaleč od svojega novega doma v Francavilli, kjer je igral zadnji dve sezoni. Lani prvič v karieri v deželni C-ligi, letos pa je bil član kolektiva v B-ligi.

Ste v soboto res odigrali zadnjo tekmo ali lahko pričakujemo vašo vrnitev na igrišča?

Ne, to je bila res moja zadnja tekma. Zadnja v vlogi igralca, seveda. Kaj me čaka v prihodnosti, pa še ne vem. Čas mi bo verjetno prinesel odgovor, morda dobim kako ponudbo, te bi bil vesel. Morda bom stopil na trenersko pot ali pa prevzel vlogo športnega direktorja.

Kaj vas bolj privlači: trenerstvo ali vodenje kluba?

Odločitev bo zahtevna. Morda je bolj mikavno trenerstvo, kar bi pomenilo, da bi bil lahko še vedno na igrišču. Tam sem namreč preživel celih 36 let. Če bom res izbral to pot, moram sicer šele zaprositi za trenersko izkaznico, nato pa bi rad obiskoval še kak izobraževalni tečaj. V tem bi rad bil natančen, saj je treniranje nekaj povsem drugačnega kot igranje. Če si bil dober igralec, še ne pomeni, da boš dober trener.

So vam na zadnji tekmi pripravili slavje?

Ne, nisem si želel velike pozornosti. Klub mi je sicer predlagal, da bi organiziral tekmo z bivšimi soigralci in prijatelji, a časa za organiziranje takega dogodka je bilo premalo, hkrati pa bi najraje povabil vseh. Povabiti vse pa se seveda ni dalo, zato sem se odločil, da bom končal brez velikega dogodka. Niti mi ni bilo do tega, da bi bilo odmevno. Svoje so nato naredile čestitke na socialnih omrežjih. Bil sem počaščen, da se je toliko ljudi spomnilo mojih uspehov. Nedeljo sem tako preživel pred mobitelom, kar pa navadno ne delam.

Česa ste se razveselili ob prebiranju čestitk?

Prebral sem vse. Ugotovil sem, kaj vse sem dal temu športu. Mnogi so zapisali, da nisem bil samo igralec, ampak tudi dober človek.

Katera čestitka vas je najbolj razveselila?

Razveselil sem se vseh, nekatere so bile res čustvene. Ob čestitkah vseh domačih me je še najbolj razveselilo sporočilo Samueleja Papija, ki je bil moj idol. Kot otrok sem zanj navijal, sanjal, da bom z njim igral, kar mi je naposled tudi uspelo. Zdaj pa mi je on zapisal, da mu je v čast in veselje, da sva skupaj delila igrišče. Seveda se je name spomnil tudi Alberto Cisolla, s katerim sva delila veliko let sobo na reprezentančnih akcijah. To so res nepozabni spomini.

Kdo je bil kriv, da ste začeli igrati odbojko?

Odbojko sem na začetku svoje poti sovražil. Začel sem z bratrancem Simonom. Oba sva želela igrati nogomet, a najini mami sta vztrajali pri odbojki. Odbojkar je bil stric, moj oče pa je odbojko rad spremljal. Tako da nisva imela izbire. Odbojka je sodi med najtežje šport nasploh, pri učenju je zato potrebno veliko potrpljenja, otroci pa ga morda nimajo dovolj. Raje se podijo za žogo, tako tudi midva. A sem po nekaj letih ta šport enostavno vzljubil, in to predvsem s pomočjo staršev, ki so vztrajali in me ves čas podpirali.

Vaša šarmantna postava je omamila že od začetka vaše kariere ničkoliko mladih oboževalk. Vam je bilo to kdaj v napoto?

Zdaj me stik z navijači veseli. Moje oboževalke so zdaj tiste, ki so me spremljale na vrhuncu moje kariere, ko so bile še deklice, zdaj pa so že starejša dekleta. Najstnice imajo danes druge idole. Sam sem pa na žalost prepozno razumel, zakaj je ta stik pomemben. Temu nisem dajal nikoli velike pozornosti, morda zaradi svojega značaja. Na začetku se z njimi nisem rad fotografiral, zdelo se mi je, da izgubljam čas. In zgrešil sem. Šele ko sem dozorel, sredi svoje kariere, sem svoj odnos spremenil. Rad sem si vzel čas, da sem delil avtograme. Ugotovil sem, koliko lahko otroku podari že sam nasmeh idola.

Več v sredinem Primorskem dnevniku

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava