»Pravljičar« Claudio Ranieri

Claudio Ranieri je zadnji od trenerjev, ki so v enem od velikih evropskih prvenstev osvojili naslov z ekipo, ki še zdaleč ni bila med favoriti. Njegov zmagoslavni pohod na klopi Leicestra bo najbrž ostal nepozaben in najbrž tudi težko ponovljiv v sodobnem nogometu, kjer je ekonomska premoč nekaterih klubov taka, da vsem ostalim ne prepustijo niti drobtinice. Leicester je resnična nogometna pravljica,Umirjeni in priljubljeni trener se je najprej spominjal začetkov nogometne kariere: »Začel sem kot mladenič s številnimi željami in sanjami. K Romi sem prispel dokaj star, saj sem oblekel rumeno-rdeči dres pri 18 letih. Do tedaj sem igral le na igrišču oratorija. Izbrali so me kot napadalca, a že med prvo sezono sem odločil, da se raje premaknem v obrambo, ker so bili drugi napadalci boljši od mene. Kmalu sem spoznal, da pri Romi ne bi imel veliko priložnosti za igranje, zato sem raje odšel v Catanzaro, kjer sem igral osem let med A- in B-ligo. Igral sem pretežno na jugu, nato pa sem se odločil za treniranje. Veste, nekaj želim dodati. Nogometne šole so v redu, so lahko koristne, a nogomet mora ostati igra. Dandanes manjka to igranje v oratorijih ali na cesti in brez pritiskov staršev, ki v otroku vidijo bodočega šampiona,« je uvodoma dejal Ranieri.

Trenirali ste pretežno v A-ligi, a po celem svetu vas povezujejo s pravljico Leicester.

Res je tako, a Cagliari mi ostaja v srcu kot najbolj uspešna trenerska izkušnja. Tja sem odšel še kot mlad trener in dosegel dvojno napredovanje iz C- v A-ligo. In nato smo se uspeli rešiti v A-ligi, čeprav smo prvi del sezone zaključili s samimi devetimi osvojenimi točkami. Ko sem igral, sem si postavljal večkrat vprašanje, ali je trener prav naredil to ali ono stvar. In ni nujno, da je bil odgovor pozitiven. To me je usmerilo k treniranju. Bil je nek izziv.