Premalo otrok, vsiljivi starši in naši politiki

Tudi letos bo Športel vodil Igor Malalan, ki je v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja prevzel štafeto od pokojnega profesorja Bojana Pavletiča, ki je vodil Šesti krog. Ekipo Športela so letos okrepili s študentom ljubljanske novinarske fakultete Martinom Poljšakom. Ostali sodelavci so: Elena Husu, Jasmina Gruden in Cristian Visintin.

Igor Malalan, katere novosti ste vpeljali?

Načrtovali smo, da bi sezono začeli z novo scenografijo v studiu. Nekje pa se je zataknilo in so nam vehementno obljubili, da bo nova scenografija na prvi januarski oddaji. Državna televizija RTV Slovenija ima namreč tudi nalogo, da podpira ter obnavlja oddaje, ki so predvidene za Slovence iz Italije.

Nekoč ste imeli enourno oddajo ...

Zdaj o tem lahko samo sanjamo. Že dobro je, da smo obdržali polurno oddajo. Recimo, da bi se lahko stvari spremenile, ko bi prišlo do zamenjave na samem vrhu. Morali bi imeti direktorja kot je bil svojčas Janez Lombergar, ki je močno podpiral oddaje za manjšine. Pol ure je res malo, saj imaš le efektivnih devetnajst minut časa za pogovor. Veseli pa me, da sodelujemo zelo dobro s slovenskim oddelkom deželnega RAI-a. Izmenjujemo si posnetke. Škoda le, da RAI ne oddaja v živo naše oddaje, saj bi to lahko brez težav. Primorsko kroniko itak oddajajo. Smešno je, da se mediji imamo za konkurente. V interesu vseh je, da nas spozna in da nas spremlja čim širši krog ljudi. Športel bi lahko celo prenašali po Sloveniji 2. Morda pa moje vodenje koga moti (se zasmeje).

Vi res nimate dlak na jeziku, kajne?

Se ne strinjam, da se mora perilo prati med štirimi zidovi. Prav je, da se težave izpostavijo širši skupnosti in da slednje rešujemo vsi skupaj. Prav prva tematika, ki jo bomo v ponedeljek sprožili je: problematika italijansko govorečih trenerjev v slovenskih športnih društvih v Italiji. Predvsem v mladinskih ekipah bi morala imeti slovenska društva zgolj slovensko govoreče trenerje. ZSŠDI na nek način to zahteva, a vsi žal ne upoštevajo teh smernic. Skratka: tematik bo tudi letos veliko, še posebno zato, ker jih naša društva pametno ali nespametno sama sprožajo. Nato nima smisla, da predstavniki društev protestirajo, zakaj mediji o tem ali nečem poročamo. Če eden jo sam skuha, mora pač tudi odgovarjati, zakaj je to skuhal.

Kako gledate na slovenski šport v Italiji?

Spremljam ga že vrsto desetletij. Začel sem s spremljanjem Jadranovih tekem v živo po Radiu Opčine. Šport je skupaj s kulturo gonilna sila zamejstva. Tudi šport je neke vrste kultura. Že od nekdaj nas Italijani na Apeninskem polotoku spoznavajo prav preko športa. Hkrati je zelo pomemben za našo mladino. Moramo pa se znati tudi brzdati: ne smemo zgolj stremeti po ne vem kakih svetovnih uspehih. Znati moramo biti tudi skromni, saj moramo v klubih skrbeti tudi za manj talentirane športnike. Prepričan pa sem, da se bo moral tudi šport v prihodnjih letih prilagoditi demografskemu padcu. Vsa društva ne bodo preživela, saj je otrok zelo malo. S temi težavami se ubadajo tudi italijanski klubi. Morda pa bi morali naši krovni organizaciji pomisliti, da bi del finančnih sredstev preusmerili tudi družinam in bi tako spodbujali rodnost.

Kaj pa pogrešate v našem športnem gibanju?

Pogrešam zagrizenost. Voljo do uspeha. Predvsem pa navezanost na majico društvenega kluba. Pripadnost neki ekipi. Vsi mislijo, da so neki šampioni. Žal so pri tem krivi tudi starši, ki mislijo, da imajo doma Messija ali Dončića. Starši morajo molčati in nimajo kaj soliti pameti trenerjem. To sovražim. Za uspehe je treba pljuvati kri.

Pogovor z Igorjem Malalanom si lahko v celoti preberete v nedeljskem Primorskem dnevniku.