V legendarnem Le Mansu je s kartom dirkal proti najboljšim na svetu

Za tržaškim Slovencem Androm Pertotom je nepozabna izkušnja. Nekdanji košarkar Bora in Sokola, ki ljubezen do oranžne žoge od vedno združuje tudi z dirkaško strastjo, je namreč pred kratkim nastopil na prestižnem in zelo kakovostnem mednarodnem tekmovanju v kartingu Rotax Max Challenge International Trophy. Preizkušnja, ki velja za eno najbolj množičnih v svetu kartinga, je potekala od 14. do 18. julija v francoskem Le Mansu.

Na večdnevnem tekmovanju, na katerem so delili vozovnice za nastop na svetovnem finalu Rotax Max Challenge Grand Finals, se je pomerilo 370 dirkačev iz 47 držav. Med njimi so bili tudi številni polprofesionalni dirkači in mladi upi (med temi je bil tudi Robin Räikkönen, sin finske dirkaške legende in svetovnega prvaka formule 1 Kimija Räikkönena), ki so bili razdeljeni v šest različnih kategorij. Pertot, ki je zastopal ljubljansko ekipo Sportstill, je nastopil v kategoriji DD2 Max Masters za dirkače od 32. leta starosti.

»Dejansko sem dirkal proti najboljšim dirkačem na svetu. Kakovost je bila na zelo visoki ravni. Šele na licu mesta sem izvedel, da nekateri dirkači v moji kategoriji redno tekmujejo tudi v razredu GT4 in s prototipi. Zmagovalec v mojem razredu, Britanec Jack Dex je bil lani svetovni prvak v kartingu v razredu IAME X30 Masters,« je navdušeno dejal 34-letni Pertot, ki je na koncu osvojil 22. mesto.

»S svojo končno uvrstitvijo sem zelo zadovoljen. Pa tudi s svojimi časi. Pozna se, da v primerjavi z najboljšimi manj tekmujem. V letošnji sezoni sem pred tem opravil štiri dirke v srednjeevropskem prvenstvu Rotax, ki je sicer kar kakovostno. V Le Mansu sem bil najvišje na 14. mestu na sobotnem predfinalu. Po manjši napaki sem izgubil tri mesta, končno uvrstitev pa mi je pokvaril eden izmed dirkačev, ki je trčil vame,« je dejal Pertot, ki je še dodal: »Moji časi so bili stalno med najboljšimi 20 (v kategoriji DD2 Max Masters je tekmovalo 27 dirkačev, op. a.), s kančkom treninga več bi bilo mogoče na robu prve deseterice. Bili smo si vsi zelo blizu, saj je znašala razlika med 10. in 20. dirkačem slabe pol sekunde. Pri tako majhni razliki je zahtevno prehitevati, vsaka napaka pa je lahko usodna. Najbolj zapleteni so bili starti, saj je bilo veliko ‘prerivanja’.«

Več v včerajšnji (nedeljski) tiskani izdaji Primorskega dnevnika