Dvojno slavje v Mačkoljah

Ko so se na včerajšnji dan leta 1963 Ljuba Smotlak, Matilda Slavec, Danjel Novak in drugi člani takratnega Slovenskega katoliško-prosvetnega društva Mačkolje zbrali na družabnem srečanju družin na domači Metežici, niso vedeli, kam jih bo po skoraj pol stoletja popeljal tisti prvi praznik češenj. Včeraj so vsi trije, skupaj z drugimi še živečimi pričevalci mačkoljanskega sodobnega časa in vsemi ostalimi, ki so skozi desetletja dali dušo in roke prazniku češenj, zbrali na dvojni slovesnosti: 50. izvedbe praznika češenj in 60-letnice društva. Le nestanovitno vreme je popeljalo slavnost s tradicionalnega domicila mačkoljanskih praznikov Metežnice v zavetje in pod streho Dolge krone.
Praznik češenj je postal na kulturno-družabnem področju - kot pozneje Parovelova domačija na gospodarskem - nekakšen simbol Mačkolj. Njegovi zametki tičijo v ustanovitvi zbora leta 1949, in nato - 5. maja 1952 - ustanovitvi društva. Oba je s svojo kulturno vizijo požegnal župnik Stanko Janežič. Zbor je postal najbolj živahen družbeni odsek, je na včerajšnji slovesnosti spomnil Niko Tul, ni pa pozabil na dramske uprizoritve. Leta 1976 je društvo spremenilo ime, postalo je Prosvetno društvo Mačkolje, pred enajstimi leti pa - z vnovičnim poudarkom na slovenskosti - sedanje dokončno Slovensko prosvetno društvo Mačkolje.
Dvojno slavje je s svojo prisotnostjo počastila slovenska ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Ljudmila Novak. V spremstvu »odlične županje« (tako se je javno izrazila ministrica) Fulvie Premolin si je ogledala vas, ostala je presenečena nad sadnimi nasadi. Po letih sem spet videla murvo, je priznala med svojim posegom, v katerem je predvsem pohvalila delo in trud mačkoljanske skupnosti za obstanek slovenskega človeka in slovenske besede na tem koncu zemlje, tik za (ali pred) slovensko državno mejo. »Meje in tuji gospodarji vam niso mogli do živega,« je spomnila ohrabrujoče, in zaželela še mnogo rodovitnih letih. Ne samo češenj. Tudi letina otrok naj bo bogata, da bi lahko nekdanja šola spet zaživela.
Za županjo Premolin je »društvo v ponos vaški skupnosti. Izpostavila je krščansko-prosvetno usmeritev, ki jo je društvu zadal msgr. Janežič, pohvalila mladega predsednika Roberta Tula in sploh vse mlade (»Niko, Branko, Aljoša, Boris in druge ...«), ki prevzemajo odgovornost za prihodnost društva.
Ob podpredsedniku pokrajine Igorju Dolencu je tudi predsednik »sosednjega društva« Primorsko Miloš Tul zaželel uspešno nadaljevanje dosedanjega delovanja. Dolenc je izpostavil tako kulturno plat slovesnosti (društvo), kot priljubljenost praznika (češnje).
O poti, ki jo je doslej prehodil praznik češenj, bi Ljuba Smotlak, Matilda Slavec, Danjel Novak in ostale priče prve izvedbe tistega 2. junija 1963 lahko le sanjali. Kajti »številke« letošnjega praznika so ... sanjske. Samo v soboto, 26. maja, so spekli in prodali 800 (osemsto!) piščancev in eno tono (tisoč kilogramov!) čevapčičev. V treh dneh prejšnjega konca tedna so scvrli 1,3 tone (1.300 kilogramov) krompirčka, prodali pa kakih 900 kilogramov češenj. Koliko dela, a tudi kakšno zadoščenje za 95 domačih prostovoljcev.
Konec preteklega tedna so delali za žarom, ob točajnem pultu, za blagajno. Vsi oblečeni v društvene rumene majice.
Včeraj so s svojimi majicami porumenili slovesnost na Dolgi kroni, ki ji je dal kulturni pečat orkester mladinske filharmonije Nova iz Nove Gorice. 70-članski sestav samih mladih izvajalcev je pod vodstvom dirigenta Simona Perčiča izvedel The Queen Symphony, simfonijo, sestavljeno iz dvanajstih znanih melodij iz skladb angleške rock skupine Queen, ki jih je britanski skladatelj Tolga Kashif mojstrsko povezal v celoto. Koncert je s svojim prispevkom omogočila Slovenska prosveta, je spomnil Niko Tul. Kulturna investicija se je izplačala, saj je v zamejstvu redko slišati podobno simfonično skupino ( s solisti Tino Grego, violina, Polono Soban, čelo, Anžetom Vremcem, klaviature in Ireno Yebuah Tiran, glas). Poslušati simfonično predelane rockovske skladbe je bil pravi užitek, je ocenil »stari rocker« Igor Dolenc.
Med izvajanjem so lahko prisotni prepoznali hite kot so Radio Ga ga, The Show Must Go On, Who Wants To Live Forever, Bycicle Race, Bphemian Rhapsody.
In seveda We Are The Champions.
Sinoču je bila - zasluženo - posvečena Ljubi, Matildi, Danjelu, Robertu, Niku in vsem ostalim članom Slovenskega prosvetnega društva Mačkolje.