Večkulturni Trst in vloga Slovencev v njem sta bila v središču zanimivega celodnevnega posveta, ki ga je Slovenska prosveta v petek priredila v palači Gopčević. V dopoldanskem delu so za mizo sedeli zgodovinarji in osvetlili razne vidike tržaške preteklosti, popoldne pa so sodelujoči spregovorili o umetnosti - slovenskih avtorjih, slikarjih, glasbenikih.
Kot je uvodoma dejala Nadia Roncelli, je zamisel o posvetu Multikulturni Trst - Slovenci med zgodovino, umetnostjo in literaturo, nastala v želji, da bi se odprto spregovorilo o slovenski prisotnosti v mestu in odnosih z italijanskim prebivalstvom ter raznimi verskimi skupnostmi: te odnose so v preteklosti zaznamovali tudi dramatični spori, danes pa se vse bolj usmerjajo v dialog. To je dokazal tudi posvet, ki ga je SP priredila v sodelovanju s tržaško občino (dopoldne so jo zastopali nekateri svetniki, popoldne odbornik Edera), skladom Polojaz in založbo Mladika ter poslušalcem ponudil bogato paleto mnenj.
Za Slovence sta bila verjetno najbolj zanimiva zadnja posega. Fabio Nieder,tržaški pianist in skladatelj, ki dela v Nemčiji, je obžaloval, da je tržaški glasbeni in gledališki svet tako zelo provincialen. »Sodobno evropsko gledališko produkcijo lahko gledaš samo v Kulturnem domu,« je dejal, »edina glasbenika, ki sta znala pogledati preko ozkih tržaških meja, sta bila Slovenca: Marij Kogoj in Pavle Merkù.« Tržačani italijanskega jezika se po njegovem mnenju ne zavedajo kulturnega in jezikovnega bogastva, ki jih obdaja: pojma nimajo na primer o številnih slovenskih narečjih, ki objemajo Trst ...
Novinar dnevnika Il Piccola Alessandro Mezzena Lona ocenjuje, da to nezanimanje izvira iz splošnega nepoznavanja vsega, kar ni italijansko. Ampak kdor ne pozna Kosovela, ne more trditi, da ve, kaj je poezija ... Danes se mesto spreminja, tako Tržačani kot Italija so k sreči razumeli, da se v delih Borisa Pahorja skriva tragedija celotne slovenske skupnosti. »Trst bi bil moral že pred leti poskrbeti za veliko simbolično dejanje in Slovencem vrniti Narodni dom,« meni novinar, ki se veseli tudi dejstva, da je njegov časopis v zadnjih letih končno stopil na pot spoznavanja in priznavanja slovenske realnosti. Zaključil je s poezijo in Italijanom in Slovencem zaželel, da bi v vsakdanjem življenju simbolično »izničili« tisti čudovit Kosovelov verz: civilizacija je brez srca, srce je brez civilizacije.