Hočejo Svobodno tržaško ozemlje

Zagradec, Pesek, Nabrežina. Gibanje Svobodni Trst, ki v letu 2013 zagovarja obstoj Svobodnega tržaškega ozemlja (STO), vsak teden privabi na svoja srečanja po kraških vaseh ogromno ljudi. Privržencev in radovednežev je marsikdaj krepko nad sto, daleč več kot je recimo obiskovalcev na srečanjih s temi ali onimi kandidati na deželnih volitvah. V sredo je bila nabrežinska pivnica Bunker nabito polna: več obiskovalcev je aktiviste poslušalo pokonci, nekateri so potrpežljivo čakali na hodniku.
Zadeva je zapletena: pariška mirovna pogodba je leta 1947 uvedla pojem STO - mednarodne enklave, razdeljene v dve coni. Cono A so nadzorovale angloameriške vojaške sile, cono B jugoslovanska vojska. STO je dobilo prostocarinske cone in svoje sodstvo, pogoj za njegovo delovanje pa je bilo imenovanje tujega guvernerja, kar je bilo v pristojnosti OZN. Guvernerja niso nikoli imenovali. Leta 1954 je cona A prešla pod okrilje Italije, cona B pod Jugoslavijo. Tržaško gibanje opozarja, da je londonski memorandum državama prisodil začasno upravljanje obeh ozemelj, ne pa suverenosti. »Mirovna pogodba je še veljavna: če nismo v vojni z ZDA in ostalimi, nismo niti v Italiji,« je izjavil odgovorni za propagando Davide Tonchella, ki je v tržaškem narečju obravnaval diplomatska in pristaniška vprašanja. Denis Berginc, ki se je opravičil, da govori italijansko, je potipal narodnostna čustva. Zatrdil je, da na tem ozemlju živi en sam narod, katerega trijezični pripadniki so bili 500 let del italijanske, slovenske in hrvaške kulture, »nato pa sta se Italija in Jugoslavija zmenili, da se moramo med sabo sovražiti«. Dejal je, da v gibanju ni »desničarjev, levičarjev, ligašev in niti melonarjev, temveč smo navadni ljudje, ki so nekoliko bolj informirani«. Od Devina do Novigrada-Cittanove so bile tri kulture v eni, dokler jih niso posamezne države nasilno ločile, Slovenci pa so zaprti v getu.
Toda tudi občutek »izgubljenega bratstva med narodi« ni tista iskra, ki vsak teden privabi na tovrstne večere številne Kraševce. Andrej Rupel, Slovenec s Kontovela, je navzočim razložil, da se je gibanje rodilo in razvilo z recesijo; omenil je gospodarski upad in negotovo prihodnost naših otrok. To je teren, na katerem vzklijejo najrazličnejše ideje in gibanja. Svobodni Trst napada politično-institucionalno garnituro in v najtemnejšem ekonomskem trenutku prikazuje, kako bi lahko mesto in njegovi prebivalci doživeli razcvet. Tonchella je govoril o neizkoriščenem potencialu pristanišča, zagovorniki STO pa »ponujajo« Tržačanom ukinitev davka na dodano vrednost IVA in odpis italijanskega javnega dolga, v katerega seveda ne spadamo. Pa še vztrajen boj proti italijanski davkariji in družbi za izterjevanje dolgov Equitalia. Denar in blaginja - to je tisto, kar zares vžge.