Davorin je imel rad preproste ljudi

Davorin Križmančič se je na Primorskem dnevniku po eni strani poklicno razvijal z Mariom Magajno, po drugi pa že kot vajenec oblikoval svoj osebni fotoreporterski slog. Kot je bil Mario glasen in komunikativen, je bil Davorin tih in zadržan, a z velikim smislom za novico; vedno je v pravem trenutku pritisnil na gumb ter se odlično znašel v nelahkem prehodu iz tradicionalne v digitalno fotografijo. In vedno, ko se je nekaj zgodilo je bil Davorin tam pred novinarjem, tudi na prireditvah naših društev ga niso nikoli čakali. Prihajal je vedno prvi in delal družbo odbornikom, ki so pripravljali dvorane in namestili zadnje stole. Najraje je komuniciral s tistimi, ki delajo za kulisami, in brez katerih ne bi imeli Slovenci v Italiji tako bogatega kulturnega in športnega življenja. »Z Davorinom sva "pokrivala" številna dogajanja, od politike do črne kronike,« piše v današnjem Primorskem dnevniku Sandor Tence. Ko je jugoslovanska vojska po proglasitvi samostojne Slovenije skušala s silo zasesti meje z Italijo ga je časnik poslal na Škofije (zadolžen je bil tudi za dogajanja v Lazaretu), Marjanu Kemperlu pa so poverili poročanje iz Sežane, Lipice, Repna in Gorjanskega, Davorin pa je skakal z ene meje na drugo. »Bila sva tam, ko so slovenski teritorialci na Škofijah streljali in ubili tri jugoslovanske vojake, ki so prevažali kruh (teritorialci tega niso vedeli, mislili so da gre za orožje), in ko je jugoslovanska vojska nato iz maščevanja hotela raketirati Koper. Mene je bilo zelo strah, Davorina najbrž tudi, brez vznemirjenja je vse poslikal in si nato pred raketnim transporterjem mirno prižgal cigareto,« piše Tence. Davorinove črnobele fotografije o vojni za Slovenije so med najlepšimi, če že ne najlepše iz tistih dogajanj.