Anton Bedenčič in njegovih 42 let na Tržaškem

Salezijanski duhovnik Anton Bedenčič, po rodu Ljubljančan, že 42 let deluje med slovenskimi verniki na Tržaškem, od tega kar 40 let v župniji Repentabor, zadnja leta je tudi škofov vikar za slovenske vernike tržaške škofije. Na zamejski svet se je navezal in ga vzljubil, zaradi pomanjkanja duhovnikov pa razmišlja o alternativnih oblikah nedeljskega bogoslužja, da se ohranijo verske skupnosti in s tem tudi slovenstvo. Med tukajšnjimi ljudmi se dobro počuti, ima veliko sodelavcev, decembra lani pa je bil ob 40-letnici delovanja na Repentabru deležen priznanja tako župljanov kot občinske uprave. O vsem tem in še o marsičem je govor v intervjuju, ki smo ga z g. Bedenčičem pred nedavnim opravili v njegovi »trdnjavi« na Tabru.
G. Anton Bedenčič, na Tržaškem ste že 42 let, od teh kar 40 kot repentabrski župnik, zadnja leta pa tudi kot škofov vikar. Kakšna so bila ta leta?
Lahko rečem, da so bila zelo zanimiva. Bolj kot sem odkrival zamejstvo, bolj sem ga vzljubil in se v njega tudi vživel. Lahko rečem, da mi je priraslo k srcu in da sem navezan nanj. Delo v župniji kot v širši skupnosti mi je v veselje, še posebej med mladimi. Naj omenim, da tukaj nisem sam, temveč sem del salezijanske skupnosti skupaj z g. Pohajačem, ki je na Tržaškem že 47 let, g. Jožetom Bajzekom in g. Ivom Miklavcem. Drug drugemu pomagamo in se podpiramo.
Zdaj ste že tudi sedem let škofov vikar za slovenske vernike. Kaj dela škofov vikar?
Služba škofovega vikarja za Slovence je predvsem posvetovalna: škof se z vikarjem posvetuje, sprašuje, razmišlja, obenem škofov vikar sodeluje v najožjem odboru škofijske uprave. Vseh skupaj nas je pet vikarjev, ki se tedensko dobivamo in razmišljamo o problemih celotne tržaške Cerkve in seveda tudi njenega slovenskega dela. Dobro vemo, da v naši zamejski krščanski skupnosti primanjkuje duhovnikov, pa tudi število vernikov se v naših župnijah zmanjšuje. Krščanske skupnosti so vedno manjše, ostajajo več ali manj jedra, mnogo pa je takih, ki se le občasno približajo življenju župnije. Kako tudi v njih, ki se še čutijo kristjane, vzbuditi zavest pripadnosti? Le če se to uresniči, lahko rešimo tudi naše župnije. To pa ni odvisno le od duhovnika: vsi verniki morajo bolj aktivno delovati v tem pogledu. Papež daje župnijo na prvo mesto. Vse organizacije in gibanja morajo biti v službi župnije.
Omenili ste pomanjkanje duhovnikov. Vaš predhodnik msgr. Franc Vončina je na nekem lanskem večeru v DSI dejal, da v več župnijah italijanski duhovniki mašujejo v slovenščini, a pridigajo v italijanščini. Kako to sprejemajo verniki?
Če bi to bilo pred 40 leti, bi verjetno težko dobili italijansko govoreče duhovnike, ki bi rade volje maševali v slovenščini. V tem času se je mišljenje spremenilo in mnogi duhovniki v župnijah, kjer je deloval slovenski kaplan in ga zdaj ni več, želijo in z veseljem sodelujejo, da bi te skupnosti ostale. Mašujejo v slovenščini, nagovor ali prididgo pa imajo v italijanščini. Če bi nekdo bral v slovenščini pridigo in ne bi znal dobro jezika, bi ga težko razumeli. Ti duhovniki z veseljem skrbijo za naše verske skupnosti v mestu, zato jih slovenski verniki tudi sprejemajo. Potrebno se jim je zahvaliti, ker brez te pomoči bi danes v Trstu kar na petih mestih ne bilo več nedeljske službe božje v slovenskem jeziku.