To kar je bil župan Riccardo Ily svojčas združil, skuša sedaj Maja Tenze (s celotnim zahodnokraškim rajonskim svetom, seveda) ponovno razdeliti, da bi vsakemu vrnili lastno zgodovinsko dostojanstvo. Govor je o Proseku in Kontovelu. Vsaka vas je imela do Illyjevega prihoda na županski stolček svoje ime, svojo zgodovino, svoje značilnosti in tudi svoje ozemlje. Čeprav sta se vasi tako rekoč dotikali, sta imeli zelo jasno začrtano mejo. Ta je potekala na Vrhu. Tako domačini pravijo območju po cerkvici na Upuki. Po ovinku se cesta še za nekaj desetin metrov povzpne proti Proseku, prav na vrhu vzpetinice (Vrhu, seveda, po katerem je bil takrat poimenovan tudi eden od večjih kontovelskih vinogradnikov, »Vrhovc«), pa je bila začrtana meja. O njej je na zidu nekdanje Vrhovčeve domačije še vedno vidno kamnito znamenje: v zid je vgrajen podolgovat marmornati kamen, ki za nekaj centimetrov izbočeno sili iz zida. Tisti je bil kamen razmejitve. Od kamna navzdol, proti šoli, je bil Prosek; na nasprotni strani, proti cerkvici, je bil Kontovel.