»Leta 2001 sem se začel učiti slovenščino kot samouk«

Med profesorji, ki v letošnjem šolskem letu poučujejo na Liceju Franceta Prešerna, je tudi pristni Rimljan z odličnim znanjem slovenščine, ki se v slovenskem okolju počuti doma. To je profesor italijanščine Luigi Pulvirenti, ki prihaja iz rimske četrti Eur, kjer se je rodil leta 1985 in tam maturiral na klasičnem liceju Francesco Vigona. S slovenščino se je srečal med obiskovanjem sorodnikov v Tržiču, se vanjo zaljubil na prvi pogled in jo skupaj z madžarščino in tretjim jezikom, srbohrvaščino, tudi študiral na rimski univerzi La Sapienza, kjer je znanje jezika in književnosti črpal na predavanjih prof. Marije Bidovec ter lektorjev Uroša Urbanije in Sanje Pirc.
Po diplomi leta 2014 je dve leti živel v Ljubljani, na slovensko šolo pa je prišel leta 2016: najprej je poučeval na tržaškem zavodu Zois in goriškem liceju Gregorčič, septembra lani pa je prišel na licej Prešeren. Čeprav prihaja iz milijonske prestolnice, se je v naše okolje dobro vživel, ravno tako se doma počuti tudi v Sloveniji in Ljubljani, tu pa si predstavlja tudi svojo prihodnost.

Kaj dela »Rimljan iz Rima« na slovenski šoli?
Lahko rečemo, da se je zgodilo slučajno. Imam sorodnike, Italijane, ki živijo v Tržiču. To sta teta in stric, ki tudi nista iz teh krajev, saj je ona iz Rima, on pa iz Riminija, v to deželo sta se preselila zaradi službe.
Ko sem še obiskoval šolo, sem poleti vsako leto šel k njima na obisk in tako sem imel priložnost spoznati Slovenijo, ki je itak blizu. Potem sem se začel zanimati za jezik, kulturo in zgodovino, za Slovenijo na splošno.
Jeziki so me itak vedno zanimali, tako da mi je bilo lažje priti v stik s Slovenijo in slovensko kulturo.

Kdaj ste se prvič srečali s slovenščino?
Okrog leta 2001. Takrat sem se začel učiti slovenščino kot samouk. Spomnim se, da sem si izposodil knjižico, slovensko slovnico Antona Kacina, s katero sem se začel počasi učiti slovensko. Po maturi, ko sem se moral odločiti, na katero fakulteto se bom vpisal, sem se odločil za študij tujih jezikov in književnosti, odločitev za študij slovenščine pa je padla kot zrelo jabolko, bilo je naravno.

Kakšen je bil študij?
Bilo je lepo, ni bilo težko: slovenščina mi je bila vedno všeč kot jezik, tudi zato, ker sem se vsako leto poleti udeležil seminarja slovenskega jezika, literature in kulture v Ljubljani. Slovenija in Ljubljana sta mi takoj postali domači, tam sem se počutil doma.

Kako pa ste prišli na slovensko šolo?
Tudi to absolutno po naključju. Vedel sem, da obstajajo slovenske šole, ne pa, da obstajajo posebni natečajni razredi za poučevanje na njih. Pregledal sem svoje izpite in videl, da za poučevanje italijanščine na italijanskih šolah nisem imel pogojev oz. dovolj izpitov, tako da sem mislil, da ne bom nikoli delal v šoli. Potem sem po naključju srečal neko svojo bivšo sošolko iz osnovne šole, ki je po študiju na filozofski fakulteti v Rimu delala kot učiteljica in mi je povedala za posebne natečajne razrede, namenjene tistim, ki želijo delati v slovenskih šolah. Začel sem se zanimati in ugotovil, da mi ne manjka dosti izpitov, da bi lahko potem izpolnjeval pogoje za poučevanje na slovenskih šolah. Potem sem se tega lotil, nadoknadil izpite na fakulteti in diplomo, vmes pa sem tudi živel v Ljubljani.
Po diplomi sem se takoj preselil tja, prvo leto sem bil na štipendiji, drugo leto delal, januarja leta 2016 pa sem se za nekaj časa vrnil domov v Rim, kjer sem tudi nekaj časa študiral, mislil sem namreč vpisati doktorat in se pripraviti na sprejemni izpit. Septembra sem poslal prošnje za kratkoročno nadomeščanje: prvič so me poklicali iz Tehniškega zavoda Žige Zoisa, kjer so mi ponudili štiri ure poučevanja, konec septembra pa so me klicali z liceja Simona Gregorčiča v Gorici, kjer so mi ponudili več ur. Vsega skupaj sem dobil poln urnik, potem sem začel stalno delati in hvala bogu so me tudi letos potrebovali in zdaj poučujem na liceju Prešeren.

Celotni intervju z Luigijem Pulvirentijem je bil objavljen v nedeljo 7. januarja.