Pri Mikolju je odbil čas ... za pokoj

Danimir Mikolj in njegova žena Serena sta družinsko zlatarno pri Sv. Jakobu uradno prevzela leta 1985. Njena zgodovina pa sega veliko dlje, pravi gospod Mikolj. »Prvo zlatarno je odprla naša nona Marija - Šentjakobčanka po rodu - na križišču med Ulico Mulino a vento in Trgom Pestalozzi nekje leta 1917, morda 1918, točno res ne vem. Samo nekaj let zatem se je preselila v manjše prostore nedaleč od tod, od leta 1925 pa je v teh prostorih, kjer smo še danes. Nona je neprekinjeno delala do leta 1948, nato sta zlatarno prevzela moja starša Carlo in Vanda,« pove gospod Danimir, ki je s staršema v zlatarni začel pri 18. letih in jo od njiju uradno podedoval leta 1985. »Nekaj let je z mano še delala mama. Če izračunam, sem dejansko v zlatarni preživel 50 let, tako da mislim, da je napočil čas za umik oz. za zasluženi počitek.« Gospod Danimir bi lahko bil v pokoju že od lanskega leta, sedaj pa se je odločil, da bi si ga lahko tudi konkretno privoščil. »Z ženo, ki mi pomaga zlasti zadnja leta, se bova posvetila drugemu. Prav gotovo bova imela več časa za hribe, kamor vselej rada zahajava.«

V poletnih dneh so začeli z razprodajo, ki tačas še poteka, gospod Mikolj pa skrito upa, da se bo v naslednjih mesecih le našel kdo, ki bi prevzel trgovino. »Bližjih sorodnikov, katerim bi prepustili dejavnost, žal nimava. Vseeno pa bi bilo res škoda, ko bi trgovino zaprli in bi se družinska zgodba zaključila. Če pa ne bomo do začetka prihodnjega leta našli nikogar, bomo v to definitivno prisiljeni,« s kančkom grenkobe prizna. Mikoljevi so v sedanjih prostorih v najemu, morebitnemu nasledniku pa bi ponudili pomoč za začetek, opremo in vse, kar spada zraven. Lahko bi ohranili tudi ime, če bi morda koga lahko zanimalo ...

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.