Razhajanja ovirajo skupne evropske načrte

Hitrih nog se bližajo majske evropske volitve, ki bodo prav gotovo prinesle spremembe na političnem, institucionalnem in ekonomskem parketu. Bodo slednje pripomogle k novemu zagonu ekonomske in monetarne unije (EMU) ali pa bodo pomenile katastrofalen korak nazaj, so se spraševali gostje srečanja, ki ga je priredil študijski center Dialoghi europei. V dvorani Tessitori so analizirali usodo Evrope in potrebo po »oživitvi evropskega projekta« (kot ga je imenoval predsednik centra Štefan Čok), ki predstavlja izziv tako za politike kot tudi ekonomiste.
Prvi se je oglasil Franco Bruni, docent mednarodne monetarne teorije in politike na milanski univerzi Bocconi ter znanstveni direktor zavoda za mednarodno politiko ISPI, ki je priznal, da je glede novega zagona pesimist. »Skupna valuta ne zadošča, saj je prešibka, potrebne so dodatne oblike združevanja. V zadnjih desetih letih je bilo opravljenih precej korakov naprej: razpolagamo namreč s skupnim bančnim nadzorom, koordinacijo nacionalnih fiskalnih politik in s sistemom skupnih skladov za pomoč držav članic, ki tvegajo finančno krizo, veliko pa je še odprtih ekonomsko-monetarnih vprašanj.« Problem ne tiči v evru, kot nekateri vztrajajo, ampak v nesoglasjih med gospodarstvi in politikami držav evroobmočja, kar skupno valuto posledično šibi. Države, ki uporabljajo evro, bi morale biti med seboj bolj podobne oz. složne na področju proizvodnje, stabilnosti in zanesljivosti, samo tako bi spodbudile enoten in homogen trg, kapitali ne bi več bežali in zmanjšala bi se notranja trenja.