»Bistvo štafete, ki jo predajamo mladim, je antifašizem«

»Od tod sega naša misel do drugih krajev, začenši z openskim streliščem: postanejo naj, obravnavajmo jih, negujmo jih, spoštujmo jih ne le kot trdnjave spomina, ampak tudi kot trdnjave miru«. S temi besedami je Štefan Čok, novi predsednik Odbora za proslavo bazoviških junakov pri Narodni in študijski knjižnici Trst, nagovoril publiko, ki se je danes popoldne na gmajni pri Bazovici udeležila osrednje proslave ob 96-letnici ustrelitve Ferda Bidovca, Zvonimirja Miloša, Alojza Valenčiča in Franja Marušiča.

Proslave so se med drugimi udeležili tudi Helena Jaklitsch, državna sekretarka na Minstrstvu za Slovence v zamejstvu in po svetu, tržaški župan Roberto Dipiazza in drugi župani ali predstavniki občin s Tržaškega in z Goriškega, tržaški škof Enrico Trevisi, generalni konzul Republike Slovenije v Trstu Tomaž Kunstelj, senatorka Tatjana Rojc, predsednica Slovenske kulturno-gospodarske zveze Nives Cossutta in predsednik Sveta slovenskih organizacij Walter Bandelj.

Posebno pozornost so na letošnji proslavi namenili najstarejšemu izmed ustreljenih, Alojzu Valenčiču. Francesco Borchi, ki je povezoval proslavo, je predstavil njegov življenjepis, kot je povedal, je ravno on vodil izdelavo bombe, s katero so pripadniki Tajne organizacije Borba pognali v zrak uredništvo časopisa Il popolo di Trieste. Nastopili so Pihalni orkester Kras Doberdob s kapelnikom Patrickom Quaggiatom na čelu ter združeni moški pevski zbor Valentin Vodnik iz Doline, Kraški dom iz Repna in Vesna iz Križa z zborovodji Anastasio Puric, Vesno Guštin in Radom Miličem. Na častni straži so stali skavti Slovenske zamejske skavtske organizacije in taborniki Rodu Modrega vala.

»Jože Dekleva, Filibert Benedetič, Milan Pahor – 81 let tega spomenika. 81 let teh slovesnosti, ki so se tu zvrstile skozi različna obdobja povojne zgodovine: skozi velike ideološke in nacionalne konflikte, skozi trenutke napetosti in zbliževanja, upanja in zaskrbljenosti. Pa vendar se je vsako leto na tej gmajni, prvo nedeljo po 6. septembru, zbirala množica,« je v nagovoru še dejal Čok. Kot naslednji velik izziv odbora, ki ga vodi, je omenil stoletnico prvega tržaškega procesa, bliža se namreč leto 2030. Obenem je za Bazovico dejal, da mora biti namenjena mladim generacijam. Bistvo štafete, ki jo je treba prenesti mladim generacijam, pa je po Čokovem mnenju antifašizem, ljubezen do svojega jezika, razumevanje najtemnejših plati naše zgodovine, a tudi razumevanje tistega, s čimer to območje danes razpolaga. Dialoga, miru, pluralnosti, prijateljstva.

Prva slavnostna govornica, literarna ustvarjalka, pa tudi šolnica in priznana strokovnjakinja na področju psihologije Alenka Rebula, je poudarila, da vsakoletno srečanje skupnosti ni bilo le spominjanje na padle, temveč tudi praznovanje živosti, ustvarjalnosti in moči skupnosti. Izpostavila je številne dosežke na področju šolstva, kulture, umetnosti, športa in skrbi za prihodnost ter pozvala, naj bolj cenimo tisto, kar smo uspeli ohraniti in ustvariti. Opozorila je predvsem na notranja razhajanja, kritiziranje in medsebojno obračunavanje, saj je dejala, da smo včasih »kot telo, ki napada lastne celice«. Posebej je poudarila pomen mladih, odprtosti in sodelovanja ter priznala, da je tudi sama spoznala, da »sodelovanje poveča obseg, kakovost in uspešnost vsake pobude«. Govor je sklenila s pozivom k povezanosti, ponosu in novemu začetku ter z mislijo: »Kadar hočemo, znamo biti tudi enotni, močni in veliki.«

Drugi slavnostni govornik Massimo Cirri, nekdanji voditelj oddaje RAI Caterpillar, je poudaril, da ga je kraj spomina v Bazovici ganil in spodbudil k razmišljanju o identiteti, zgodovini, mejah in spominu. Iz svojih izkušenj v Trstu je izpostavil, da so identitete spremenljive, medtem ko »ljudje ostanejo, meje pa se premikajo«. Opozoril je, da je mogoče spomin manipulirati in izkoriščati za politične namene, zato je bilo po njegovem mnenju pomembno zgodovino poznati in jo predstavljati verodostojno. Posebej je obsodil fašistično nasilje nad Slovenci in Hrvati ter opozoril na nevarnost »sterilizacije jezika«, pri kateri z izginjanjem besed iz javnega prostora postopoma izginejo tudi ljudje in njihove identitete. Govor je sklenil s poudarkom, da je Bazovica simbol protifašističnega odpora in da je svet tudi danes potreboval antifašizem. »Antifašizem vedno.«