»Bilo je obdobje, ko sem več časa preživel z županom kot s svojo ženo«

Gianfranco Slavec, voznik treh tržaških županov, je v dnevni sobi hiše v Boljuncu z izrazitim naglasom, ki je značilen za ljudi iz Brega, razgrnil spomine. In bil ravno dovolj previden, da ni povedal preveč. In k sreči niti premalo.

Koliko let ste bili voznik tržaškega župana?

Od leta 2000, se pravi 24 let.

Kako je prišlo do tega?

Jaz sem že bil občinski uslužbenec, ko je Občina Trst pripravila interni razpis za protokolarne voznike. Prijavil sem se in bil izbran.

Razpisano je bilo mesto za protokolarnega voznika, ne pa izrecno za županovega šoferja?

Točno. Voznikov nas je bilo pet. Bil sem najmlajši, zadnji po vrsti, nisem rinil v ospredje. Meni je tudi bolj ustrezalo biti voznik odbornikov. V tistih letih so odborniki veliko potovali, meni je vožnja všeč. En dan si šel z enim na dolgo pot, drugi dan z drugim ... Prevozil sem cel sever Italije. Nekajkrat pa se je že tisto prvo leto zgodilo, da sem zaradi dopusta ostalih ali drugih razlogov bil na razpolago županu.

Takrat je bil to Riccardo Illy.

Ja. A Illyja sem samo parkrat peljal.

Leta 2001 ga je nasledil Roberto Dipiazza. Kako je naneslo, da ste postali njegov voznik?

Nekega dne smo šli na ogled vojašnice pri Banih in po ogledu je sledila malica pri Križmanu, ki je bil slučajno tudi on župan, na Repentabru. Takrat je Dipiazza rekel: »Ti boš moj voznik.«

Zakaj je izbral vas?

Kaj jaz vem – feeling, pač. Od takrat sva skupaj preživela res veliko časa. Bilo je obdobje, ko sem več časa preživel z njim kot s svojo ženo. To je bilo v tistih mesecih, ko so odpravili nadzor na meji med Italijo in Slovenijo. Nekateri kolegi so se ravno upokojili, nabral sem veliko nadur.

Vmes je bil sicer pet let župan tudi Roberto Cosolini ...

Cosolini je bil bolj zadržan, mi je pa po petih letih rekel, da je bil zadovoljen z mano, da se je zmeraj počutil varnega. Večkrat sva bila na Dunaju, ni bilo slabo, ampak odnos z Dipiazzo je bil drugačen. Kdo ve, če bi bil Cosolini več časa župan, bi se morda tudi z njim vzpostavil tak prisrčen odnos, kot se je z Dipiazzo, ki me je večkrat vključil v dogajanje.

Kar pomeni, recimo, da vam ob obiskih ni naročil, naj ga počakate v avtu, ampak da vas je povabil zraven?

Da, predvsem zadnja leta.

Je bilo na začetku kaj zadrege, ker ste bili vi Slovenec, Dipiazza pa politik iz desnosredinskega tabora, to pa v letih, ki so bila drugačna od današnjih?

Priznam, da me je na začetku skrbelo, kaj bo. A vsi so me zelo spoštovali. Cenili so, da dobro vozim, in ni bilo težav. Nikoli.

Pa vam je tu v vasi ali med prijatelji kdo zameril, čigav ste šofer?

Ma kaj se hecamo?

Zmeraj se najde kdo, ki ne loči profesionalnega odnosa od politike.

Ah, vedno povem, kako je bilo ... Nenazadnje je Dipiazzi tudi treba priznati, da je prvi uporabil slovenščino takrat ...

Nanašate se na govor v Rižarni ob dnevu spomina leta 2003?

Ja, Illy, recimo, ni dal prevesti govora v slovenščino.

Dipiazza je nekoč povedal, da je takrat celo razmišljal o odstopu. Da je šel na pomol pred Velikim trgom, se zazrl v sončni zaton in razmislil ...

Ja, res je bil takrat na tem, da odstopi. Ali me pustijo delati, kot hočem jaz, ali odstopim, je rekel. Takrat je imel v odboru Roberta Menio, ki je veliko pritiskal na njega. Po nekaj mesecih je Menia šel v Rim.

Ste bili kdaj voznik Menie?

Ne.

Po lastni izbiri ali po naključju?

Po naključju. Mi pa ni žal. Tista oseba mi ni všeč.

Ste ob nastopu službe protokolarnega voznika morali opraviti poseben tečaj?

Ja, tečaj protokola. Zgodi se, da moraš na letališče po ministre ali državne sekretarje. Moraš vedeti, kako se je treba obnašati.

Katera so najosnovnejša pravila?

Glavno pravilo je, da mora najvišji gost sedeti na zadnjem sedežu desno. Ob njem na levi sedi, recimo, župan, morebitni sodelavec pa spredaj desno.

Obleka?

Šofer mora zmeraj nositi kravato. Zvečer, ko prideš domov, razvežeš vozel in naslednje jutro si kravato znova zavežeš. Privadiš se. Seveda sem se tudi vsak dan obril, danes se morda dvakrat na teden.

Se je od vas tudi pričakovalo, da odpirate vrata?

Dipiazza si tega nikoli ni želel. Če pa so bili pomembni gostje, sem tudi odpiral vrata. S tem nisem imel težav.

Kako ravna voznik, ko z zadnjega sedeža sliši »kočljive« pogovore?

Gledaš ravno. Kar slišiš, gre po enem ušesu noter in po drugem ven.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.