Claudio Magris: pisanje je kot hoja po gozdu

Pisanje je kot hoja po gozdu, v katerem ni prehojenih stez – pisatelj si mora vsakič znova utreti pot v nov del goščave. Zato je tudi roman Brazgotine (Non luogo a procedere), tako kot ostali Magrisovi romani, nastajal sproti: njegove zgodbe niso nikoli vnaprej začrtane, razvijajo se med tisto hojo po gozdu ...

Tako je tržaški pisatelj Claudio Magris zaupal občinstvu, ki je včeraj dopoldan napolnilo Slofestov šotor na Borznem trgu. V sproščenem pogovoru s prevajalko Veroniko Brecelj je predstavil roman, ki je v njenem prevodu pred nekaj meseci izšel pri Slovenski matici, obenem pa povedal marsikaj o sebi in o tem, kako nastajajo njegovi romani. Zamisel za roman Brazgotine se je Magrisu na primer rodila leta 2009, ko je v Nemčiji prejel mirovno nagrado nemških knjigotržcev. Takrat se je spomnil na čudaškega zbiralca, ki je v Trstu manično zbiral orožje in celo spal v skladišču, polnem topov, bomb in granat. Manična obnašanja me od nekdaj privlačujejo, je dejal pisatelj in priznal, da ima tudi sam svoje manije: ko se na primer odloči, da bo v pisanje vpletel to ali oni resnično zgodbo ali samo njen drobec, jo mora najprej spoznati do potankosti ...

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.