Jezikovne dileme komunikacije šola-starši

Glede vprašanja rabe jezika pri komuniciranju med šolo in družinami oz. na roditeljskih sestankih ni nekega enotnega pravilnika in se vsaka šola sooči s problematiko na različne načine, odvisno od primerov in situacij, ki so zelo raznoliki. Do tega spoznanja se človek dokoplje, če nekoliko poizveduje po nekaterih ravnateljstvih slovenskih večstopenjskih šol in vpraša, kako se tega vprašanja lotevajo.

Pred nekaj tedni se je tudi na slovenskih šolah na Tržaškem začelo novo šolsko leto, učenci in dijaki so zopet sedli v klopi, stekli pa so tudi prvi roditeljski sestanki, ki so v nekaterih primerih potekali dejansko dvojezično, v slovenščini in italijanščini, ker nekateri starši slovenskega jezika pač ne obvladajo. Nobena novost ni, da število otrok iz narodnostno mešanih oz. popolnoma neslovenskih družin močno narašča, temu so bile v preteklosti posvečene številne raziskave, pojav je razviden zlasti v šolah, ki delujejo v mestu oz. predmestjih, čeprav se vedno bolj pojavlja tudi na podeželju. Jasno, da to pride do izraza na sestankih staršev oz. pri pisni komunikaciji z le-temi, katerih del slovenščine ne razume oz. je ne obvlada.

Na Večstopenjski šoli Vladimirja Bartola pri Sv. Ivanu se po besedah ravnateljice Caroline Visentin praviloma držijo načela, da če nekateri starši nečesa ne razumejo, se jim to prevede. Problem se ne postavlja toliko na ravni zbornih organov, kjer predstavniki staršev v glavnem obvladajo slovenščino, kolikor na ravni roditeljskih sestankov, kjer pa je soočenje res odvisno od posameznih situacij. Drugače šola nima pravilnika, ki bi dajal smernice s tem v zvezi, stvari se rešujejo od primera do primera.

Določila v zvezi s komunikacijo šola-starši oz. rabo jezika pa so prisotna v pravilniku Večstopenjske šole Sv. Jakob. Po besedah ravnatelja Marijana Kravosa ta med drugim predvideva, da se pred začetkom seje dogovorijo, kako reševati stvari in v glavnem se tistim staršem, ki ne obvladajo slovenščine, nudi nekakšno simultano prevajanje, za kar prostovoljno poskrbi kak drug starš ali učitelj. To na ravni zbornih organov, kjer seje potekajo v glavnem v slovenščini, so pa druge situacije, npr. prav roditeljski sestanki, kjer je dejansko prisotna dvojezičnost oz. okrepljena prisotnost italijanščine. Tudi tu so rešitve različne glede na situacije oz. primere. Bolj ali manj podobno se dogaja tudi v vrtcih in šolah Večstopenjske šole Nabrežina, ki jo prav tako vodi Marijan Kravos in kjer zdaj snujejo nov pravilnik za delovanje zbornih organov, ki bo vseboval podobne napotke za ravnanje v primerih nepoznavanja slovenščine.

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.