Kakšna prihodnost čaka tržaško luko?

Po večmesečnem zastoju in 500-dnevni odsotnosti vodenja se tržaško pristanišče sooča z dodatnimi izzivi, ki bi lahko vplivali na ključne infrastrukturne projekte. Novi predsednik pristaniške uprave Marco Consalvo je napovedal, da bo generalnega sekretarja, ki mora delovati v popolni strokovni in operativni sinergiji s predsednikom, imenoval do konca februarja. Do danes se to še ni zgodilo.

Pred dnevi sta sicer ministrstvi za ekonomijo in transport imenovali revizorje, predpogoj za sklic upravnega odbora pristaniške uprave. Consalvo naj bi se z odborom sestal konec marca, a na dnevnem redu še vedno ni imenovanja generalnega sekretarja. Če vmes pride do kakšnega premika, se ta točka lahko vstavi na dnevni red, a verjetnosti, da bi se to zgodilo, je bolj malo. Edino ime, ki je do zdaj zaokrožilo, je ime poveljnika fregate vojne mornarice Gianluca Civitarese, ki so ga predlagali Bratje Italije. Ta možnost pa nikoli ni dobila kril, saj kandidat ni izpolnjeval pogojev.

Napetosti v tržaškem pristanišču dodatno poganja napovedana reforma pristanišča, ki sproža številne pomisleke. Levosredinski opozicijski mestni svetniki so v preteklih dneh vložili nujno svetniško pobudo, v kateri zahtevajo, da se Občina Trst jasno opredeli do reforme in se zavzame za ohranitev avtonomije tržaškega pristanišča. Reforma predvideva združitev vseh 16 pristaniških uprav v skupno delniško družbo Porti d’Italia SpA s sedežem v Rimu. Predviden je tudi nacionalni koordinacijski organ, ki bi nadzoroval javne investicije v pristaniščih. Stefano Visintin, predsednik deželnega odseka zveze Confetra (Confederazione Generale Italiana dei Trasporti e della Logistica), ocenjuje, da je nacionalna koordinacija smiselna, saj bi ta lahko bedela nad javnimi investicijami, a sporna je organizacija dela in prenos sredstev. Lokalna pristanišča bi izgubila del avtonomije, osebje in finančna sredstva pa bi se prenesla v centralno službo. Po njegovem bi bil sedež v Rimu sinonim za dodatno zmanjšanje lokalne samostojnosti. Poleg tega bi nova družba lahko delovala na trgu in sodelovala v projektih v tujini, kar odpira možnost, da javno podjetje postane tudi zasebno.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku