Kulturni dom postal newyorški kino

V kinodvorani, zakajeni od cigaretnega dima, je mala Celestina prijatelju Carmineju nekaj potihoma zamomljala v neapeljskem narečju. Za njo je kakih sedemdeset gledalcev uživalo ob črno-belih podobah, ki so se vrtele na kinematografskem platnu, in se mastilo s pokovko. »Kdor je pokovko, naj pazi, da pri hrustanju ne zganja preveč hrupa,« je dogajanje prekinil rezek moški glas. Bil je režiser Gabriele Salvatores z baretko na glavi in kamero v rokah. Kinodvorana pa je bila v resnici dvorana Slovenskega stalnega gledališča, ki je za dan postala newyorška kinodvorana iz konca štiridesetih let 20. stoletja.

»Režiser je iskal primerno lokacijo, da bi posnel prizore v kinodvorani. Vsi tržaški kini so namreč preveč moderni. Tako smo izbrali Slovensko stalno gledališče,«je v veži stavbe v Ulici Petronio razložil Federico Poillucci iz produkcijske hiše Paco cinematografica. Zunanjost kinodvorane so posneli pred nekdanjo ribarnico na tržaškem nabrežju, manjkala pa je kinodvorana. Režiserja Salvatoresa so posebej prevzeli gledališki stoli v Kulturnem domu, odeti v rdeč žamet, kar dvorani daje staromodni pridih.

Dogovarjanja in pogajanja s snemalno ekipo je vodil tehnični vodja Slovenskega stalnega gledališča Peter Furlan, ki je poudaril odlično in plodno sodelovanje z ekipo režiserja in oskarjevega nagrajenca Gabrieleja Salvatoresa. »Za datum snemanja smo izvedeli pred tremi tedni, pred tem je bil režiser večkrat na obisku, da bi si ogledal lokacijo in spoznal zgodbo gledališča,« je razložil Furlan in dodal, da je visokega gosta očarala zgodba Narodnega doma v Trstu, ki so ga fašisti požgali 13. julija leta 1920. Sicer pa ga je zanimalo tudi ozadje nastanka Kulturnega doma v Ulici Petronio in zgodovina Slovencev v Italiji nasploh.

Več v jutrišnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku