Lelio Luttazzi s Proseka poletel v glasbeni svet

Konec maja 2008 se je Lelio Luttazzi vrnil na Prosek. Obiskal je poslopje, nekdanji sedež rajonskega sveta nasproti šole, v katerem je kot otrok preživel šest let, potem ko so mamo učiteljico preselili tjakaj, da bi vaške otroke učila - italijanščino, seveda, na šoli, poimenovani po iredentistu Feliceju Venezianu. Mama Sidonia je bila fašistka, je nekaj let pred smrtjo priznal sin, ki je samega sebe imel za antifašista. Luttazzija so na Proseku sprejeli takratni predsednik zahodnokraškega rajonskega sveta Bruno Rupel, rajonski svetnik Niko Tence in tajnica Rossana Rauber. O tistem srečanju priča fotografija, ki jo Rupel skrbno hrani v domačem arhivu.

Zatem se je Luttazzi sprehodil do cerkve sv. Martina. Tam se je začela njegova glasbena pot. Takratni župnik, msgr. Josip Križman, mu je dajal prve lekcije klavirja. »Bil je strog, če sem zgrešil, me je po prstih,» se je bodoči pianist spomnil svojega prvega učitelja dobre tri mesece prej, 23. februarja 2008, v televizijski oddaji Fabia Fazia Che tempo che fa. Teden prej je Fazio gostil drugega Tržačana, pisatelja Borisa Pahorja ...

»Bil sem len, ni mi bilo do študija klavirja,» je bila druga, zelo presenetljiva njegova izjava med tistim televizijskim intervjujem. Kljub »lenobi« je Lelio Luttazzi v pičlih dveh desetletjih ali še kako leto več postal »kralj italijanskega svinga«, kot se ga je oprijel vzdevek po številnih radijskih, televizijskih in filmskih uspehih.

Po msgr. Križmanu je bil za njegovo glasbeno rast prelomen ... Louis Armstrong. Star je bil trinajst let, ko je slišal njegovo izvedbo skladbe After You’ve Gon. Na takratni tržaški radijski postaji Radio Trieste je bil ameriški trobentar sicer predstavljen kot ... Luigi Fortebraccio, ker je fašizem zaukazal poitalijančiti tudi imena tujih umetnikov, a mulc Luttazzi se za to ni zmenil. Bolj kot popačeno ime ga je zanimala in prevzela trobentarjeva glasba - jazz.

Odtlej se je predal tej glasbi. Izvajal jo je in tudi pisal. Med drugo svetovno vojno je že vodil svojo glasbeno skupino. Njegova glasba je bila za Italijo tako »nova«, da mu je takrat zelo znan pevec Ernesto Bonino naročil skladbo. Popevka Il giovanotto matto je požela neverjeten uspeh. Ko jo je napisal, jih je Luttazzi imel šele dvajset. Sploh ni vedel, da si je z njo prislužil vpis v avtorsko agencijo Siae. To je spoznal šele po končani vojni, ko je na račun dobil izplačilo avtorskih pravic, bajnih 350.000 lir. Takoj po vojni je povprečna mesečna delavska plača znašala 10.000 lir ...

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.