»Mati je opozarjala na svojo duševno stisko. Vztrajno je iskala pomoč. Nakazovala je na tragičen razplet zgodbe. Njene prošnje so ostale neuslišane, alarmni zvonci so zvonili, pa se nihče od pristojnih ni zmenil zanje.«
Alessandra Bramante, psihologinja in psihoterapevtka iz Milana, se poklicno ukvarja s preprečevanjem detomorov in kaznivih dejanj mater, ki v brezizhodni stiski umorijo lastnega otroka in si ob tem velikokrat še sodijo same. Kot je povedala v pogovoru za Primorski dnevnik, v Italiji to storijo predvsem matere, ki zaradi hudih duševnih motenj izgubijo svojega otroka. Tega sodnik največkrat zaupa očetu ali drugemu skrbniku. Potem je tu tudi samomor, ki je po besedah psihologinje najpogostejši vzrok smrti med novopečenimi mamami. Samomorov v Italiji je več kot smrti zaradi zapletov pri porodu, 10 do 12 žensk si vsako leto po porodu vzame življenje zaradi nevzdržne stiske.
»Zakaj so se pristojni požvižgali na njene besede in grožnje ter jih podcenjevali,« se sprašuje Bramante, ki je prepričana, da je poraz v primeru tragedije v Miljah dvojen. Nedolžna žrtev je namreč izgubila življenje in to kljub temu, da je storilka kaznivega dejanja vsepovsod iskala pomoč za svoje težave in napovedovala, kaj je pripravljena storiti, če ji vzamejo devetletnega sina. »Če bomo še naprej samo obsojali krutost matere, si bomo še naprej zatiskali oči pred realnostjo duševnih stisk. Po toči zvoniti je prepozno, ženskam in mamam z duševnimi motnjami moramo stati ob strani, jim pomagati pravočasno, preden pride do tragedije.«
Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.