Miličniki so pobrali le star lestenec

Večerjo so kuhali v Italiji, spali pa so v Jugoslaviji. Brunu Lenardonu je bilo komaj pet let, ko mu je leta 1954 na novo začrtana meja med Italijo in Jugoslavijo hišo dobesedno prerezala na dva dela.

»26. oktobra 1954 se mi je življenje obrnilo na glavo. Italijanska vojska je tistega dne vkorakala v Trst. Po podpisu memoranduma v Londonu je v veljavo stopila nova razmejitev med državama. Dobro se spominjam množic italijanskih in jugoslovanskih vojakov, ki so hiteli proti hiši. Takrat sem prvič videl očeta jokati,« nam je včeraj razložil 82-letni vinogradnik, ki je moral z družino skoraj dve leti prenašati posledice krivično začrtane demarkacijske črte. Domačija Lenardonovih je bila namreč edina, ki ni v celoti pripadla eni ali drugi državi.

»Miličniki so vsak dan postajali na našem dvorišču. Ko smo hodili po nakupih, so nas na pragu doma vsakič preiskali. Očeta so neštetokrat zaprli in zasliševali na komandi v Kopru,« se je spominjal Bruno, ki je v Jugoslaviji pustil kar tri hektarje vinograda. Te je federativna republika po Osimskem sporazumu leta 1975 nacionalizirala.

»Situacija je postala tako huda, da smo neke noči julija 1956 zapustili hišo in se zatekli k stricu na Škofije. S seboj smo vzeli tri krave, prašič je ostal v hlevu. Jugoslovani so zasegli hišo in naredili inventar vsega, kar so v njej našli. Po dveh mesecih pa sta se državi le dogovorili, mejna črta je naredila ovinek okoli kmetije. Od takrat živimo v Italiji.«Domačija je bila taka, kot so jo zapustili, vojaki so vzeli le star lestenec. Prašič je prišel nazaj še debelejši, gospod Bruno pa Republiki Sloveniji še kar plačuje najemnino za parcele, ki so nekoč pripadale njegovi družini.