Nocoj bo še zadnjič zaprl blagajno in zaklenil vrata svoje trgovine

Na izložbi trgovine Target, na vogalu med Ulico Roma in Trgom Vittorio Veneto, visi oglas, ki poziva k najemu prostorov. Vrata so danes še odprta do večera, ko bo Erdogan Şengül, za prijatelje Edo, še zadnjič zaprl blagajno in jih zaklenil. Zanj se začenja novo življenjsko obdobje. Za sabo ima več kot 50 let dela, v očeh pa še spomine na zlata osemdeseta leta, ko ga je pred vhodom že zgodaj zjutraj čakala vrsta kupcev. Bili so časi, ko so na dan prodajali na stotine kavbojk in drugih oblačil. Časi, ko so v Trst prihajali kupci iz Jugoslavije in si tu nabavili vse, kar do njih še ni prihajalo.

»Prodajalci oblačil nismo bili edini, ki smo takrat imeli vrsto pred vrati. Vsi trgovci so imeli polne roke dela, od zlatarn do semenarn,« je v prazni trgovini po zadnji razprodaji povedal Şengül. Njegova zgodba pa se je začela veliko prej, prav v Jugoslaviji. Rodil se je namreč v Makedoniji v otomanski družini. Ko je bil star eno leto, se je z družino preselil v Istanbul. Za manjšine v Makedoniji so bila namreč petdeseta leta preteklega stoletja posebno kritična. Vrnitev v domovino je zato pomenila nov začetek.

»S sabo smo imeli le nekaj zlatnikov, s katerimi smo se preživljali največ tri mesece. Moji starši in strici so takoj poiskali delo in vsak na svojem področju uspeli. Med njimi so bili tudi trgovci.« A Turčija je takrat doživljala politično zelo nestabilno obdobje, zato so se nekateri člani družine odločili, da spet odidejo s trebuhom za kruhom. Nekateri so odpotovali v Avstralijo, drugi v Nemčijo. Eden od stricev pa je prišel v Trst in opazil, kako se mesto hitro razvija. Odločil se je, da ostane in povabi še druge sorodnike. Poznali so slovanske jezike in naučili so se italijanščine. Kmalu so odprli prvo trgovino Balkan Tex v Ulici Trento, kasneje še druge. Družinski posel se je tako razširil.

Mladi Edo je k stricu prišel na obisk leta 1972 in se v hipu zaljubil v živahno tržaško življenje. »Ob povratku v Istanbul si mesta v zalivu nisem mogel izbiti iz glave. Starše sem naposled prepričal, naj me pošljejo k stricu in tako se je začela moja tržaška zgodba.«

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.