Oral je italijansko porno ledino

Podjetnik Gabriele Ritossa, partner v družbi Ferret, ki je na spletni dražbi kupila Park hotel Obelisco, je v intervjuju Primorskemu dnevniku v začetku meseca napovedal skorajšnjo preureditev nekaj mesecev prej odkupljene stavbe nekdanjega kina Filodrammatico v Ul. degli Artisti. »Končno,« je ob novici vzkliknil Giorgio Maggiola. Enajst let je bil on »bog i batina« v tisti stavbi. Bil je upravitelj kina Filodrammatico. V njem je leta 1972 začel orati ledino pornofilmov v Italiji. Njegov kino je bil prvi v državi, v katerem so vrteli porniče. Trst ima – po njegovi zaslugi – tudi ta primat.

Predvajanje tovrstnih filmov je bilo takrat prepovedano. Cenzura je bila neizprosna. Še Bertoluccijev Zadnji tango v Parizu (prav iz leta 1972), je zgorel na grmadi njenih puritanskih predsodkov. Nekaj razgaljenosti se je na filmskih platnih že začelo pojavljati, a je bila centimetrsko omejena.

Maggiola si je izmislil trik: predvajanje filmov z dvema projektorjema. Na prvem je vrtel naslovni film lahke, dovoljene erotike, seveda prepovedan mladoletnim. Na drugem je imel pripravljene izseke trdih pornofilmov, kupljenih v severnoevropskih državah, kjer je bila tovrstna filmska industrija že v pogonu. »Ko so se v naslovnem filmu, na primer, odprla vrata, da bi se protagonista umaknila v spalnico, sem izklopil prvi projektor in ob primerni glasbeni spremljavi vklopil drugega, tistega s porno izseki,« se je pred dnevi spominjal po telefonu. »Vse je bilo zelo obrtniško prirejeno. Na platnu je bilo videti le objemajoča in prepletajoča se telesa v raznih pozah, protagonistov oziroma njihovih glav ni bilo videti, pa saj v tistih vročih trenutkih njihove glave niso bile pomembne.« Tako je Maggiola iz navadnega erotičnega filma z nekaj trdimi vložki »ustvaril« pravi pornič.

Štiri leta je zadeva tekla kot po maslu. Če je opazil, da je v dvorano vstopil kak domnevni predstavnik sil javnega reda, ki bi mu znal ustvariti težave, je preprosto odvrtel naslovni film, brez hard vložkov, pa je šlo, brez zastojev in brez nevšečnosti z oblastmi.

Leta 1976 je tržaški Filodrammatico zaslovel širom po Italiji. Maggioli je uspelo zagotoviti si kopijo verjetno najbolj znanega pornofilma na svetu, Globoko grlo (Deep Throat) režiserja Gerarda Damiana s pornozvezdo Lindo Lovelace v naslovni vlogi. V kinu so običajno film vrteli trikrat dnevno. Tistega dne so ga zavrteli petkrat, tolikšen je bil naval radovednežev. Zadnja projekcija se je začela krepko po polnoči. Parter in galerije so premogli 800 mest, film si je tistega dne ogledalo skoraj štiri tisoč gledalcev, naslednjega dne pa ni bil več na ogled. »Med gledalci je bil tudi novinar milanskega dnevnika Corriere della sera, ki je prišel nalašč, da bi poročal o nečem, kar se v Italiji še ni videlo,« se je spominjal Maggiola. »Napisal je članek o filmu. Ta je vzbudil ogorčene reakcije in takojšen poseg cenzure, ki je odredila zaseg filma.«

Predvajanja pornofilmov so se v kinu Filodrammatico nadaljevala do leta 1983, do dne, ko se je v zaodrju odlomil eden od arhitekturnih elementov. Kinodvorano so iz varnostnih razlogov zaprli. »Lastnik stavbe je takrat bil skrbstveni zavod INPS. Nanj sem naslovil več prošenj in izrazil pripravljenost za izvedbo popravil, a nisem prejel nobenega odgovora, zato sem se moral odseliti,« je Giorgio Maggiola pojasnil konec prvega italijanskega pornokina.

Odselil se je na Akvedot. Na Drevoredu 20. septembra je kino Eden (sedanji Ambasciatori) postal »drugi« Filodrammatico. Vanj je Maggiola spomladi 1988 privabil takrat vodilno italijansko pornozvezdico Moano Pozzi. »Prišla je po posredovanju menedžerja gledaliških porno spektaklov iz Milana. V kinodvorani smo morali namestiti oder, ker ga ni bilo, obvezno pa smo morali zavrteti tudi film, ker takšen je bil pač zakon. Izbrali smo La chiave Tinta Brassa. Poslovno se tisto gostovanje ni izplačalo, ker je bilo ljudi pod pričakovanji. Ustrašili so se policistov in karabinjerjev z brzostrelkami v rokah, ki so pred vhodom premerili vsakega obiskovalca,« je ocenil Maggiola. »Moana se je sprehodila po drevoredu v družbi nekaterih krajevnih novinarjev, ni pa dajala izjav.«

V kinodvorani je pornozvezda stopila na oder in v slabe pol ure med vzkliki in ploskanjem razkazala vse svoje čare. Vmes je – sicer zelo diskretno – posegel tudi policist. Enega od prisotnih, ki se je preveč »guncal« na svojem sedežu, je prijel za uhelj in ga pospremil iz dvorane ...

Moana Pozzi je šest let zatem odšla za neozdravljivo boleznijo. V svoji biografiji, naslovljeni preprosto Moana, se je spomnila Trsta. Oziroma: bolj kot Trsta ... Tržačana. Fanta s tako pretiranim (v izvirniku: esagerato) moškim »premoženjem«, da si ga med strastnim poželenjem ni mogla prilastiti v celoti. Imena »premožneža« gentelmansko ni izdala ...

Zlati časi pornofilmov v kinodvoranah so se že zdavnaj iztekli. »Potolkel jih je internet s svojo neskončno ponudbo,« je ugotovil Maggiola. »A film v kinodvorani še vedno fascinira,« je takoj dodal. V Trstu na tem področju vztraja le še kino Super v Ulici Paduina. »Obisk je manjši od tistega iz lepih porno časov. Vanj zahajajo skoraj izključno starejši, tisti, ki nimajo interneta. Mladih ni.«

Upravitelj kina Super je, seveda, vztrajni Giorgio Maggiola.