Torek, 23 julij 2024
Iskanje

»Pogled na množično grobišče je prelomnica, ki te zaznamuje za vedno«

Novinar britanskega dnevnika The Guardian in prejemnik nagrade premiolino Lorenzo Tondo trdi, da vojnega poročanja ni brez empatije; jutri bo o vojni v Ukrajini in Gazi spregovori v tržaškem gledališču Miela

Trst |
16. jun. 2024 | 7:35
Dark Theme

V sklopu niza Pequod, ki povezuje književnost in novinarstvo, bo jutri ob 18. uri na oder tržaškega gledališča Miela stopil italijanski novinar Lorenzo Tondo. 42-letni Sicilijanec je prejemnik številnih mednarodnih priznanj, letos si je za svoje pisanje prislužil tudi najstarejšo italijansko novinarsko nagrado premiolino, in sicer za prispevke, ki jih objavlja v britanskem dnevniku The Guardian.

Tondo širši javnosti v angleškem jeziku poroča o Italiji, humanitarnih krizah in migracijah. Od ruske invazije na Ukrajino je tudi vojni dopisnik. Vtise in zapise, ki so se v zadnjih dveh letih nabrali na terenu, je zbral v knjigi Diario ucraino (Ukrajinski dnevnik). Besedila dopolnjujejo fotografije, pod katerimi se je podpisal Alessio Mamo.

V ospredju vaše knjige Ukrajinski dnevnik niso zgolj vojne grozote, ampak tudi poročevalci. Ne gre pa za poskus preusmerjanja fokusa na samega novinarja, v središču vsekakor ostaja trpljenje ljudi ...

V knjigi sem želel spregovoriti o stanju duha tistih novinarjev, ki imajo privilegij dati glas tistim, ki so v vojnah ali drugih humanitarnih krizah povsem na dnu oziroma tako imenovani zadnji. Legendarni poljski novinar Ryszard Kapuscinski je dejal, da je vojno poročanje poslanstvo, ki ga lahko opravljajo zgolj tisti, ki so zmožni empatije do človeške bede. Pri temu smo poročevalci privilegirani zato, ker nismo žrtve vojne, ampak priče. Kljub temu, da se vrnemo v svoje varne domove, tudi mi plačamo svoj davek. Ta seveda ni niti približno primerljiv s trpljenjem ljudi, ki so izgubili vse, vseeno pa soočanje z grozotami, smrtjo in tragedijo pusti posledice.

Dolgoletni vojni poročevalec Domenico Quirico je na letošnjem festivalu Vicino/Lontano poudaril ravno to, in sicer da vojna popolnoma spremeni življenje novinarjev, ki spremljajo dogajanje na terenu.

Ko se z vojno srečaš od blizu, se ti zamaje identiteta, spremeni se ti osebnost, pojmovanje življenja in tudi smrti. Tisto, o čemer pripoveduješ, te zasleduje za vedno.

Pogled na množično grobišče ali na razdejanje bombardiranja, v katerem je umrlo na desetine civilistov, je prelomnica, točka brez vrnitve, ki za vselej zaznamuje življenje vsakega poročevalca. Zato se z Domenicom Quiricom popolnoma strinjam.

Vojna je nasilje in to nasilje ostane globoko zasidrano v spominu naslednjih generacij. Ne glede na to, kako se bo končala vojna v Ukrajini, ne glede na to, kako se bo razpletel konflikt med Izraelom in gibanjem Hamas, se bodo posledice nasilja v obliki travm prenašale iz roda v rod civilistov, ki so nedolžni, a na koncu plačajo najvišjo ceno vojne.

Ali se vam ne zdi, da lahko empatija vpliva na nepristranskost vojnih poročevalcev?

Sam pojem »vojni poročevalec« mi ni všeč. Sebe raje imam za poročevalca miru. Vojna je tako gnusna, da me strašno moti, ko jo povežejo z mojim poklicem. Jaz opisujem nasilje, ki ga ljudje doživljajo, pišem o življenju pod bombami kot mi ga predstavijo. Seveda sem se pogosto vprašal o nepristranskosti mojega pisanja. Vendar ko stojiš pred grobiščem, polnim trupel, ko vidiš fanta, ki med mrliči išče odsekano glavo svojega očeta, je nemogoče potlačiti čustva. Ljudje pričakujejo, da poročamo brezčutno in torej objektivno, vendar to ni mogoče.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava