Poklonili so se Marku Sosiču, ki je brezkompromisno brisal meje

Pet let je minilo, odkar se je Marko Sosič poslovil. Tržaški režiser, gledališčnik, pisatelj, neumorni iskalec resnice je za seboj pustil tako izrazito sled, ki priča o njegovem ustvarjalnem utripu, njegovih brezkompromisnih pogledih, o vrednotah, ki jih je zasledoval. Priča o človeku, ki je prekoračeval meje, fizične in tiste nevidne, a toliko bolj toge, v človeških glavah. Pravzaprav – brisal jih je.

Ravno to preseganje meja je bila rdeča nit četrtkovega večera v tržaškem Kulturnem domu, kjer so se v organizaciji združenja Cizerouno in Slovenskega stalnega gledališča znotraj festivala Varcare la frontiera/Prekoračiti mejo - Interference poklonili Marku Sosiču. Skozi besedo - iskreno, človeško in srčno. Sosičevo, pa tudi besedo četverice žensk, ki je z njim sodelovala, prijateljevala in ga cenila - prevajalke njegovih besedil Darje Betocchi, odgovorne za organizacijo v SSG in režiserjeve tesne sodelavke Valentine Repini, igralke Nikle Petruške Panizon in novinarke Poljanke Dolhar, ki je pogovor tudi vodila.

Večer so na odru Male dvorane ob glasbi iz predstave Krvava svatba in fotografijah narave, ki so se spreminjale v ozadju, uvedle Sosičeve besede, ki jih je v slovenščini in italijanščini ponudila Nikla Petruška Panizon. Skozi gledališki dnevnik je občinstvo obudilo njegova doživljanja ob pogumni uvedbi italijanskih nadnapisov predstav v SSG izpred 25 let, z njim občutilo osamljenost in izolacijo ob kritikah, ki so jim sledili. V tišino je občinstvo spremljalo tesnobo malega človeka, ujetega v zgodovinske prepihe obmejnega prostora, o katerem je pisal v svojih romanih.

Na dan je prišla njegova izostrena občutljivost, njegov nekoliko grotesken smisel za humor. Ni se znal pretvarjati, bil je iskren in neposreden. Včasih celo preveč.