»Pozaba ni edina pot do sobivanja«

»Pozaba ni edina pot do sobivanja«

Dejanja neofašističnih in neonacističnih organizacij ponovno polnijo strani časopisov in poročila. Skrb narašča, kot je naraščala v preteklosti: ne le med drugo svetovno vojno, temveč tudi v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so take organizacije ustrahovale Italijo in Trst. 28. oktobra so zmagovalke in zmagovalci državnega natečaja Tracce di memoria (Sledi spomina) v dvorani tržaškega liceja Carducci-Dante predstavili svojo raziskavo, ki je zdaj izšla v knjižni obliki z naslovom La scuola nel mirino (Šola v tarči). Za izdajo je poskrbel deželni inštitut za zgodovino odporništva in sodobnosti Irsrec FJK.

Napeto vzdušje

Raziskava je sprožila tudi vrsto vprašanj glede sobivanja italijanske in slovenske skupnosti v Trstu: »Zdelo se nam je, kot da bi ti dve skupnosti živeli na vzporednih tirih,« je povedala dijakinja Elena Stebel. »Med vrstniki smo s presenečenjem odkrili, da se pripadniki slovenske skupnosti do svojih italijanskih vrstnikov približajo z neko mero nezaupanja. Med raziskavo smo spoznali, da gre za občutek, ki smo ga mi Italijani dolga leta spodbujali. Med intervjuji, ki smo jih izvedli v sklopu raziskave, smo pogosto slišali, kako so bile žaljivke zelo pogoste, nekaterih predelov mesta, na primer Drevoreda 20. septembra, pa ljudje enostavno niso obiskovali.«

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku