»Pred mikrofon? Hujše kot dve maturi naenkrat«

Na nekaj sto metrih med Alpinsko in Proseško ulico na Opčinah včeraj skorajda ni bilo človeka, ki se ne bi ustavil in Janezu Beličiču segel v roko, ga potrepljal po rami in mu kaj namignil – o upokojitvi, seveda, pa o tem, da je na Radiu Trst A zmanjkal najboljši (in zadnji) moški glas, ali tem, da je končno napočil čas za brezpogojno uživanje. 67-letni radijski napovedovalec je bil skorajda v zadregi. »To je teh petnajst minut slave, kmalu bo mimo,« je hudomušno pripomnil, medtem ko sva stopala v bar, da bi se ozrla na prehojeno tridesetletno pot pred mikrofonom, na lepe trenutke, ki so jo zaznamovali, in na to, kar še pride.

»Odkar so se starejši kolegi upokojili, sem se počutil kot nekakšen dedič, ki je prevzel pomembno poslanstvo. Še iz povojnih časov. Mnogi naši ljudje – Primorci, Kraševci - so za seboj imeli italijanske šole, tako, da je bilo težko najti domačega človeka, ki bi bil sposoben govoriti dobro slovenščino. Okrog pokojnega Jožeta Peterlina, ki je ustanavljal Radijski oder, se je začela zbirati manjša družba mladih, iz katere so izstopali kandidati za napovedovalsko službo – Livio Valenčič, Aleksij Pregarc ali Gregor Pertot, na primer.«

Med temi tudi vi.

Tako. Oče je bil profesor slovenščine, tako da sem imel osnovno znanje slovenščine seveda kot družinsko, brezplačno doto, zaradi katere ne bom nikoli prehvalil očeta – za jezik, s katerim sem si znal pomagati. Oče je bil slavist iz Bele Krajine, mama iz Ljubljane – v tistih časih je bila slovenščina »ordnung und disziplin«. Oče je govoril čisto slovenščino in to je bilo zame normalno, to je bila jezikovna vzgoja, domača naučenost. Sicer sem veliko bral in tudi to mi je ostalo. Svoje prednosti sem se zavedal šele v začetku osemdesetih let, ko so me poklicali na radio za oddajo Od Milj do Devina. Takrat sem tudi pisal in s tem sem imel manj težav kot z govorjenjem, pa vendar je bilo treba tekst tudi prebrati. Prebledel sem – radijski mikrofon, saj je bilo to hujše kot dve maturi naenkrat. Pa so bili na radiu zadovoljni in me vprašali, če bi se jim pridružil. Vedno sem imel občutek, da moj glas ni posebno radijski. S slovenščino nisem imel težav, ampak glas je bil malo medel, plah. Nikoli ga nisem vzljubil, z njim pa sem naposled živel trideset let. Delo na radiu so bile moje sanje - ene od tistih, za katere misliš, da se ne bodo nikoli uresničile, pa so se.

Celoten intervju v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.