Pri obdelavi jekla se rad prepušča ustvarjalnosti

Ni začel pri enostavnih tehnikah obdelave jekla, pač pa je takoj na začetku izbral damaščansko jeklo, ki je skovano iz mnogih plasti, kar je mogoče videti tudi na končnem izdelku. Pri tej več tisoč let stari tehniki kovanja ni bližnjic. »Vse, kar sem izdelal v prvih šestih mesecih, je šlo naravnost v smeti,« smeje pove Mirko Crisetig. Marsikoga bi to demotiviralo, a njega ni. »Trmast sem«, nasmejano doda. Na svojem openskem domu je Crisetig obudil nekoč tudi pri nas dokaj razširjeno, danes pa že skoraj povsem opuščeno obrt – kovaštvo. S tem se v prostem času – po poklicu je sicer vrtnar – ukvarja dobrih pet let.

Ni se sicer začelo pri nožih, ki so danes med glavnimi Crisetigevimi izdelki, pač pa pri rožicah in drugih enostavnih figuricah iz kovinske žice. Te je začel izdelovati v Čilu, ko je tam bil na daljšem potovanju, in jih prodajal, da bi kaj zaslužil za preživetje. Obrtniško rokovanje s kovino se je nadaljevalo z nakitom ali »uegerlini«, kot pravi Openc, ki je sicer odraščal v Gorenji Mersi v Benečiji, kjer njegova družina živi še danes. Uhane in druge kose nakita je sprva izdeloval za prijatelje, potem je tu pa tam začel tudi kaj prodajati.

Ko je prvič poprijel za kladivo in na nakovalu začel z udarci oblikovati jeklo, ni vedel, da ni prvi v svoji družini, ki se je lotil kovaške obrti. Šele kasneje, ko se je s tem ukvarjal že nekaj časa, mu je mama dala dva noža, ki ju je izdelal njegov nono. Ta je bil, ravno tako kot njegov pranono, tramvajar. In del tega poklica je bilo tudi poskrbeti za popravilo vozila, če se je kaj zalomilo. Mirko je ponoven stik s kovaškim znanjem, ki je že bilo prisotno v družini, vzpostavil sam. »Ta noža nista tako lepa, kot so moji. Nono je očitno bil manj pozoren na estetsko plat, ki pa je meni zelo pomembna. Seveda ne na račun kakovosti,« takoj doda.

Dobro jeklo mora biti hkrati trdno in elastično. Te značilnosti pridobi s plastenjem oz. pregibanjem jekla. »Prvi nož, ki sem ga izdelal, je imel 48 plasti. Z njim sem bil zelo zadovoljen. Ta, ki ga držim v rokah, ima 10.083 plasti,« opiše svoj napredek.

Estetska plat mu je zelo pomembna, rad se prepusti svoji ustvarjalnosti, zato sploh ne razmišlja o tem, da bi postal poklicni kovač. »Če bi moral začeti delati, kar mi naročijo drugi, potem ne bi več užival v tem,« razkrije Crisetig.

Japonci, ki veljajo za mojstre obdelovanja jekla, verjamejo, da vsak kovač v jeklu, ki ga oblikuje, pusti delček svoje duše. Nedvomno to velja tudi za nože Mirka Crisetiga.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.